ZKP ali revolucionarni pristop k vzgoji

Vzgoja otrok v našem času je res postala prava »znanost«. Starši smo bombandirani s tolikimi informacijami, kaj je dobro za otroka, kako naj ravnamo v določenih situacijah, kam naj se obrnemo po pomoč, če ne znamo ali zmoremo sami, na katere dejavnosti naj vpišemo otroka, kako se moramo tudi mi kot starši izobraževati, katere plenice so najboljše, kakšna hrana je tista prava, kako naj se izognemo virusom. Ukvarjamo se z vprašanji ali naj cepimo otroka ali ne, v kateri vrtec/šolo naj ga vpišemo ali pa če bi ga šolali kar na domu?!! Aaaaaaa! Preveč je vsega. Skoraj ne mine dan, ko kje zasledim kakšno »res super« novost in odkritje na področju vzgoje. Pa da ne bo pomote, res je super, da se kot družba ukvarjamo s tem, kaj je najboljše za naše mladiče. Ampak, da pa iz vsakega koraka delamo znanost se mi zdi pa pretiravanje!

Da ne bom prehitevala grem kar lepo po vrsti. Kot mama treh otrok in montessori pedagoginja sem (in jih še vedno) prebrala precej knjig o vzgoji in otrokovem razvoju na različnih področjih. Znanje, ki sem ga pridobila je neprecenljivo in ga seveda s pridom uporabljam. Je pa na ta račun kar precej »nastradal« moj prvi otrok. Preden sem rodila je bilo izobraževanje že za mano in tako, sem bila vsa polna teorije, kako bo moj otrok pa res vzgojen v »montessori duhu« in mu bom omogočila kar se le da najboljše okolje za njegov razvoj. In sem mu tudi ga. Zraven pa sem bila ves čas v krču in na preži in nisem bila prav nič sproščena mama. Nič nisem prepustila naključju. Opazovala sem ga, ko se je pričelo zatikati pri spanju sem prebrala vso možno literaturo, ki sem jo našla, zraven pa pozabila poslušati sebe in predvsem otroka. Podobno se je dogajalo pri ostalih izzivih ob bok katerih sem bila postavljena pri najinem prvorojencu. In teh ni bilo malo, ker je naš Luc pač precej zahteven otrok. In v resnici nam je šlo dobro. Ujeli smo ritem in vsi okrog mene so se naučili živeti z »mojo« filozofijo. In je prišel Žan. Žan je dimenzije »dojenčkastega obdobja« postavil v čisto nov kontekst. Imel je refluks in to je pomenilo 8 ur joka na dan, vmes dojenje in polivanje. Reveža je tako peklo, da je kričal in ne jokal. In jaz z njim. Spala sem pol leta v sede, ker je edino na meni vsaj približno mirno spal. Seveda Luca tisto leto nisem vpisala v vrtec, ker se mi je zdelo, da se bomo imeli super skupaj doma. Napaka. Revček od mene ni imel skoraj nič, saj sem se ves čas ukvarjala s pobruhanim Žančkom. ☹

Vse skupaj pišem zato, da orišem situacijo, ki me je prisilila, da sem začela funkcionirat iz sebe in ne iz knjig. Reševati situacije in zaplete v tistem trenutku in ne iz vsega skupaj delati znanost. V resnici sem se v enem od najbolj napornih življenjskih obdobij najbolj sprostila kot mama. Verjetno zato, ker nisem imela ne časa in ne volje takrat odkrivati tople vode.

Seveda sem mnogokrat črpala iz pridobljenega znanja. Montessori filozofija je itak zakon in na njej temelji moj način vzgoje oziroma naš način funkcioniranja. Najini otroci so samostojni, znajo poskrbeti zase in eden za drugega ( v večini primerov), ponudim jim tisto, kar jih zanima in podpiram njihova močna področja. Pri šibkih poskušam pristopat tako, da jim vzbudim zanimanje ne gre pa vedno tako. Sploh, ko pride šola je včasih kaj pač treba zato ker se je potrebno naučiti. Za vse tri lahko rečem, da jim je montessori dal močno koncentracijo, ki je zelo dobra popotnica za življenje. Znajo si izbirati stvari in so vedoželjni.

Obožujejo naravo in res sem vesela, da živimo na vasi, kjer lahko veliko časa preživijo zunaj. Sosed se včasih poheca, da ne ve kam so izginili vsi otroci, da pa je vesel, da vsaj naše vidi, kako »bingljajo« iz drevesa. Plezanje- kaj je lepšega in boljšega za odkrivanje lastnih zmožnosti in mej? Za premagovanje strahu in grajenje samozavesti. Najini otroci gradijo bunkerje, dirjajo s kolesi, izdelujejo hišice na drevesih, se skrivajo po gozdu, pomagajo pri sosedovih na kmetiji in skačejo po lužah (ja, kar naprej perem in se tudi jezim zato). Vse te izkušnje so po mojem mnenju veliko več vredne kot katera koli obšolska dejavnost. Predvsem pa… imajo otroštvo. Dvomim, da se bodo čez 20 let spomnili na katere krožke so hodili, prepričana pa sem, da bodo vedeli kje so imeli bunker in na kateri veji na češnji je bilo najboljši razgled na sosedovo kmetijo.

Biti starš danes je velik izziv. Ves čas se z nekom oz. nečim primerjaš tudi, če v resnici veš da to ni potrebno. Preveč informacij imamo. In gleda na to, da danes v resnici obstajajo »navodila« in »recepti« za rešitev skoraj vseh težav (ali pa vsaj na tisoče mnenj o njih) mislimo, da je enako tudi pri vzgoji. Pa ni tako. Resnično je vsak otrok svet zase in univerzalnega načina vzgoje ni. Vsak način je pravi, če v njem dobro funkcionirajo vsi vpleteni. Predvsem je treba slediti sebi, saj rek, da je otrok srečen ko je mama (in oče seveda) srečna še kako drži. Globoko v sebi mame vedno vemo kaj je potrebno storiti, res pa je, da nas zunanji svet mnogokrat preglasi. ZKP (zdrava kmečka pamet) ima vedno prav, samo znati ji (si) moramo prisluhniti!

Ana

—————————————————-

No še ena pametna, ki ima otroka nekaj mesecev pa misli, da je pojedla vse znanje tega sveta. Ne se bat. Ne bom pametovala. Nimam razloga. Vas bom pa vprašala eno pomembno stvar…Vse vas, ki iz svojih otrok delate študijske primere in analizirate vsak njihov gib. A so vas starši slabo vzgojili? Dvomite v iskrenost njihovih namenov? So bili res tako slabi, da bi sedaj spremenili praktično vse? So vas vzgojili v slabega človeka? Kaj tako hudega se je zgodilo naši generaciji, da delamo revolucijo v vzgoji? Smo imeli res tako »grozno« otroštvo, da delamo revolucijo? Smo bili tako zelo prikrajšani za nekatere stvari, da moramo sedaj svojim otrokom omogočiti popolnoma vse?
Pustimo ekstremne primere, ko nekdo res ni odraščal v vzdržnih razmerah, ampak kje smo mi skrenili s poti? Kje je šlo tako narobe, da na faksu čakam na govorilne ure in moj sošolec sedi tam z mamico? Kako to, da odrasli ljudje hodijo na razgovor za službo s starši? Kar slabo mi je, res! V poplavi vseh vzgojnih pristopov, strokovnih nasvetov in  pri vsej dostopni literaturi na to temo sem ubrala svojo pot.
Naj vam nekaj priznam. Povsem iskreno in brez cenzure. Sem Petra in sem pristaš ZKP-ja. Kaj za vraga je to, se sedaj sprašujete. To dragi moji je čisto po domače ZDRAVA KMEČKA PAMET. Ni mi nerodno priznati. Sem Petra in želim, da bi svoje otroke vzgojila VSAJ tako dobro kot so mene vzgojili moji starši. Sem Petra in ne berem na tone knjig o vzgoji, ampak zaupam svojemu občutku. Sem Petra in ne kupujem kupe novih stvari in pripomočkov, ampak imam 90% otroških stvari rabljenih. Sem Petra in obožujem svojega otroka, vendar se zavedam, da se svet ne vrti okoli njega. Sem Petra in želim si, da bi moj otrok imel srečno otroštvo, a ne brez postavljanja mej. Sem Petra in sem mama, moj otrok je neskončno ljubljen, vendar nisem njegova prijateljica. Sem njegova mama in želim si, da tako tudi ostane.

Želim si samo, da bi bil moj otrok zdrav, pošten in solidaren. Želim si, da bo znal ponuditi roko sočloveku in da bo vedno vedel, da pri nama najde podporo in uteho. Želim si, da bo svoje težave reševal sam. Želim si, da bo dober človek. Želim si da se bo v žurerskih letih tihotapil mimo najine spalnice in ne bo frajaril koliko je spil. Želim si, da bi se znal skregati z mano in zaloputniti z vrati in da bo znal priznati napako, ko bo to potrebno. Želim si, da bo prevzemal odgovornost. Želim si, da bo po turbulentni puberteti srečen, da sva njegova starša in da bo vedel, da ga imava rada. Želim si, da bi vse to vedeli tudi moji starši. Da sem hvaležna. Za vzgojo, občutek varnosti in pripadnosti. Za prepire in pobotanja. Za kazni in nagrade. Za presenečenja in prevzemanje odgovornosti. Za VZGOJO. Vem, da rastemo in se izobražujemo celo življenje, vem da nihče ni popoln, vem da je vedno prostor za več, boljše in močnejše. Vem, da bi tudi moji starši kakšno stvar spremenili, ampak to je normalno, človeško. Vendar jaz svojih staršev ne zamenjam za nič na svetu. In še nekaj si želim. Da bo nekoč tudi moj sin ponosen name.

Vse to so moje želje in pojma nimam, če je moj način pravi in vem, da moj način ni edini. Lahko pa upam in zaupam v svoje iskrene namene, da vzgojim dobrega človeka. Kako bom to dosegla? ZKP dragi moji, ZKP ?

Petra

8 thoughts on “ZKP ali revolucionarni pristop k vzgoji

  1. Pingback: Netflix bez VPN
  2. Pingback: FILM
  3. Pingback: DPTPtNqS
  4. Pingback: qQ8KZZE6
  5. Pingback: D6tuzANh
  6. Pingback: Psychologists
  7. Pingback: netstate.ru
  8. Pingback: bit.ly

Comments are closed.