Tukaj so sestre, ki vladajo svetu! Čustvene, povezane in prijateljice za vedno … (3.del)

Še ena močna trojica zaveznic in prijateljic. Pripravite robčke, kajti punce so si dale duška. Sestrske vezi, ki so vredne vsake solzice, ki jo boste potočili. Brez obsojanj, prijateljice za vedno!

Lara (20) in Hana (19)  
Na vprašanje, katera od naju je starejša ponavadi odgovoriva, da so nama pravično razdelili eni več let, drugi pa več centimetrov 😉 Zdaj ko sva že obe študentki, v prostem času, kolikor nama ga ostane ob študiju in vseh drugih obveznostih, radi skupaj obujava spomine iz otroštva ob starih slikah iz albumov, se spominjava vseh vragolij z osnovnošolskih let, časa srednje šole, ko sva se zaradi Haninega bivanja v internatu videvali samo ob vikendih (pa še takrat je bilo bolj malo časa za pogovore, ker je vsaka hitela drugim obveznostim naproti). In ravno ta ločenost v času srednje šole je bila pobuda, da zdaj, ko imava malo več časa med študijem, ta čas preživiva ena z drugo, pa naj bo to samo kratek popoldanski klepet ob kavi ali pa daljši pobeg v naravo. Ker prav te mali trenutki v življenju največ štejejo. Življenje je lepo!  

_______________________________________________________________________

Lara in Hana.

Draga Petra!
Ne predstavljam si, kako bi bilo, če te ne bi imela v svojem življenju. Pri komu bi spala zvečer, ko me je bilo strah spati sama v svoji postelji? Kdo bi mi na listku odgovarjal na tista vprašanja, ki jih nisem upala postaviti mami? Kdo bi me s sabo vzel na morje s svojimi prijatelji? S kom bi šla prvič žurat? Kdo bi mi bil po vseh teh letih še dolžan 8 masaž? (p.s. še vedno čakam) To so stvari izpred več kot 10 let, danes pa lahko rečem, da sem najbolj srečna, da se tako dobro razumeva, da mi s tabo ni nikoli dolgčas. Vesela sem, da se tudi najina Nik in Luka dobro razumeta in tako lahko skupaj hodimo na izlete, ali pa samo »hengamo« na deževno nedeljo. Hvaležna sem, da sem lahko tvoji Manci kot druga mami in da že vem vse o otrocih, tudi če jih še nimam. Komaj čakam september, da bo Manca dobila bratca (tudi njega bo tetka razvajala do neskončnosti). Najbolj pa sem vesela, da najina odločitev o poročni priči ni bila stvar, o kateri bi bilo treba prav dolgo razmišljati. Je bilo kar samoumevno, da bova priča ena drugi. Glede te pomembne naloge pa lahko ti mene vprašaš za nasvet. Saj veš, tebe to še čaka.

Petra in Klara.

Klara!

Si moja sestra in najboljša prijateljica. Vedno sem te z veseljem vzela s sabo, tudi če si bila 8 let mlajša in so te imeli vsi za »tamalo«. Ja, včasih je bila ta razlika v letih res opazna, potem si pa kar naenkrat odrasla in začela hoditi na zmenke. Takrat si mi že pokazala kako mi bo, ko bodo mojo Manco začeli
fantje voziti naokoli. Skrbi in pa kakšna malo slabše prespana noč. To bo tudi verjetno obdobje, ko me vsega ne bo več upala vprašati, takrat pa bodi ti tista kulska tetka, ki ji bo odgovorila na raznorazna vprašanja. Zdaj si pa kar na enkrat pršla do te točke, ko se boš tudi ti poročila. Ne morm verjeti kam čas beži. Z veseljem se bom preizkusila v vlogi priče in upam da bom tako dobra kot si bila ti, čeprav imaš ti včasih strožje kriterije. Najbolj hudo mi bo, ko se boš odselila. Takrat bom verjetno potočila tudi kakšno solzico. Upam, da kljub temu, da ne bova več živeli v isti hiši, ohraniva najin kulski sestrski odnos.

_____________________________________________________________________

Urška in Tamara

Najboljši prijateljici za vedno
»Urška, dobila boš bratca ali sestrico!« Še danes se spominjam tega stavka, ki je povzročil eksponentno porast hormona serotonina v mojem telesu. Po devetih letih prosjačenja sta me očitno le uslišala, sem si mislila. Stara sem bila devet let, obiskovala sem četrti razred osemletke in bila tisti trenutek najsrečnejša punčka na planetu. Celih devet mesecev sem budno spremljala rast maminega trebuščka in nestrpno ugibala, kdo se nam bo pridružil. Seveda sem potihem navijala za sestrico in želja je bila uslišana. Spominjam se kot bi bilo včeraj. Z mamico sva gledali Obalno stražo, ateka tisti večer ni bilo doma, saj je imel neke službene obveznosti. Medtem ko je Pamela Anderson po peščeni plaži razkazovala svoje bujno oprsje mami reče: »Urškaaa, voda mi je odtekla.« Vsa panična sem odhitela po brisačo, brisala sledi plodovnice, mami je poklicala rešilca, mene pa je prišel iskati pokojni stari ata ter me odpeljal k babici, kjer sem potem tudi prenočila. Čez štiri ure sem prejela najlepšo novičko: »Urška, dobila si sestrico.« In to ljubko malo lepotičko sem imela celo čast poimenovati. Ko sem jo prvič pestovala v naročju, sem si ogledovala njene svetle puhaste lase, majhne rokice ter prikupen nosek. Eva ali Tamara? To malo bitje nekaj dni sploh ni imelo imena, na koncu pa sem se le odločila – Tamara bo.

Od njenega rojstva dalje sem bila najbolj ponosna in najbolj zaščitniška starejša sestra. Bila sem že tako velika (stara sem bila 10 let), dovolj zrela in za svoja leta precej odgovorna, da sem zanjo večkrat tudi poskrbela. Velikokrat se je zgodilo, da sem ji bila kot druga mama. Previjala pleničke, jo hranila, se z njo igrala, jo vozila na sprehode. Med nama se je takoj stkala vez, trdna vez polna zaupanja in iskrenega prijateljstva. To, da sva si že
od začetka delili sobo, ni bil noben problem. Z mano je hodila na koncerte, se družila z mojimi prijateljicami, bili sva tako zelo povezani, da sem jo vzela celo s seboj na morje, tudi takrat, ko sem že imela fanta. V vseh teh
letih se, kljub vsem vzponom in padcem, izzivom, ki jih postavlja življenje, med nama ni prav nič spremenilo.

Najina vez se je v tem času še okrepila. Ona je, čeprav 10 let mlajša, moja najboljša prijateljica. Moja zaveznica. Moja opora v najtežjih trenutkih. Človek, ki me sprejema točno takšno kot sem. Če sem za kaj neskončno hvaležna mojima staršema sem jima definitivno za to, da sta mi dala njo. Sestro. Prijateljico za vedno.

Tamara in Urška.

Starejša sestra…. in to kar 10 let!!! Skoraj bi mi lahko bila mama, ampak saj v bistvu je… moja druga mama. Z Urško sva sestri, to drži, a če naju pogledaš lahko vidiš, da vizualne podobnosti praktično ni, no prav tako pa je tudi karakterno. Midve sva kot noč in dan. Urška je bila že pri rosnih 10-ih letih sposobna skrbeti zame, me previjati, skratka vse. Vsa ta leta, že od kar je bila v srednji šoli mi kuha kosila, vedno ima pospravljeno, nek red
(no… sedaj ko ima dva navihana fantka je drugače, hehe), sama gre na banko, sama gre na pošto, v osnovni šoli se sama naroči k zobozdravniku, k frizerju. In potem sem tukaj jaz, zelo nesamostojna (še v srednji šoli me je
mami naročala k frizerju), velikokrat neurejena, puberteta je bila na visokem nivoju, pri 21-ih letih se še vedno počutim kot otrok, življenja ne jemljem preveč resno in seveda s takšnim načinom imam večjo pozornost moje predrage mamice, saj sem v njenih očeh še otrok. Urška je velikokrat ljubosumna, ampak seveda brez razloga hehe (dodatek Urška: to ni res). Kot je že Urška omenila se je med nama že v začetku spletla trdna vez. Kljub
temu, da sem 10 let mlajša, sem se vedno trudila, da bi jo v tistem trenutku, ko se je znašla na tleh razumela oz. vsaj spravila v boljšo voljo (ker pri 6-ih letih težko razumeš zakaj bi se jokala zarad Jonita lol). Če je na tem
svetu kaj groznega, je videti osebo, ki jo imaš najraje žalostno in v takšnih trenutkih sva tako jaz kot Urška druga drugi v oporo. Vedno sva razumljivi druga do druge, nikoli se ne obsojava, sprejmeva druga drugo in to je to, kar najbolj šteje. Za nič na svetu je ne bi zamenjala in upam, da bo najina vez ostala trdna do konca življenja.