Draga Petra, sredi trgovine sem zajokala, ampak moj dan je dobil smisel!

Ravnokar sem dobila življenjsko lekcijo o tem, kako lahko nekomu polepšaš ali pa uničiš dan. Takole je bilo. Po jutranjem obisku zobozdravnika ugotovim, da sem v plusu s časom, torej lahko na hitro opravim še nakup v trgovini in s tem pridobim čas za popoldansko druženje z otroki. Juhuhu! Vesela se zapodim med police, hitro pikiram do blagajne in začnem zlagati na tekoči trak. Prodajalke ni bilo, gneče tudi nobene, kar je moj nasmeh še povečalo, saj to pomeni da bom nakup opravila mirno, brez prerivanja in tekmovanja s prodajalko. 😊 Saj veš, trgovine pač niso moji najljubši kraji… No, vsekakor se moj nakup ni iztekel mirno. Niti v sanjah si ne bi mislila, da se mi bo danes kaj podobnega zgodilo. In ne, ni bila neprijazna prodajalka niti nisem pozabila denarnice (kar sicer nebi bilo prvič).

Nadaljujem tam, da sem začela zlagati na tekoči trak. Sama sem bila. Ko že nekaj izdelkov zložim opazim za menoj gospoda s pivom (precej piva) in spreleti me, da bi ga spustila naprej. No, tu bi se moja zgodba tudi končala, če bi to naredila. Pa ne vem zakaj nisem, ker v moji navadi je da to naredim. Očitno mi je Življenje pripravilo lekcijo. Torej zlagam, on pa stoji za menoj. Grem do blagajne in ko začnem stvari ponovno zlagati v vreče, je zadaj že precej ljudi. Takrat pa se temu »gospodu« odveže jezik. Začne me oblagati z »razvajeno smrkljo«, ki ne opazi ljudi za seboj, z »gospodično, ki je vse razmetala po pultu, da on ne more svojega odložiti gor«, s tem, »da zato pa je tako na svetu, ker ljudje ne opazimo drugih«, »da ga zanima kako imam doma, če je tukaj vse razmetano«…. Prodajalka se je še prijazno postavila meni v bran, jaz pa ne vem zakaj nisem zmogla nič. Hitela sem zlagati svoje stvari, v bistvu pa bi se najraje pogreznila v zemljo. Ja, bilo mi je nerodno, in kar je bilo še huje začele so me oblivati solze… sedaj sem jezna, ker nisem povedala par krepkih (kar bi v večini primerov tudi storila), takrat pa se mi ni zdelo vredno.

Ljudje so se nasmihali, zmajevali z glavo, nihče pa ni rekel nič. In tako je ostalo pri »razvajeni smrklji, ki nima občutka za ljudi.« Domov sem prijokala. Hudo mi je bilo predvsem zato, ker če je kaj vrednota, ki jo v življenju najbolj zagovarjam, je pomoč sočloveku in sočutje do drugih. A ni zanimivo, da sem ravno to »pokasirala« danes? No, jaz že vem da ni tako, pa vseeno zaboli, ko vidiš kako mrzlično tega primanjkuje naši družbi.  Ko sem se malo zbrala, sem bila namenjena do tega »gospoda«, da mu vseeno povem, da nima prav in da se dobra beseda z dobro vrača… Takrat pa sem videla, da nese pivo prodajalcu Kraljev ulice pred trgovino. Očitno ga je vseeno nekje grizlo in si je malo opral vest z dobrim delom na njegovem nivoju…

Po taki izkušnji samo še bolj močno verjamem, da edino sočutje in spoštovanje sočloveka lahko vrednote te družbe spet postavita na pravo pot. Še bolj močno se bom trudila in še bolj bom širila pozitivo. Gospod je imel verjetno slab dan, moj pa je pravzaprav dobil smisel. Še nikoli se nisem tako močno zavedala tega, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Nasmeh, pohvala, čokladica, rožica, pomežik, objem… to so vse stvari, ki nas praktično ne stanejo nič. Če pa ne zmoremo tega pa, draga moja, vsaj ugriznimo se v jezik! Nikoli ne veš, v kakšnih čevljih hodi sočlovek, zato vsaj zadržimo zase, če že ne zmoremo biti pozitivni. Jaz bom od danes naprej na to še bolj pozorna!

Objem,

Ana

Draga Petra, življenje me je prehitelo!

Prazniki so me prehiteli. Pravzaprav ne, prehitel me je ta nemogoč življenjski tempo. Prehitelo me je življenje. Prvič po desetih letih nismo naredili in poslali novoletnih voščilnic, spekli niti enih piškotov. Prvič od kar imam družino nisem naredila adventnega koledarja… Kdor me pozna ve, da to zame ni normalno in je znak za alarm… Po več kot tednu dni kavča, lekadolov, čaja, TVja, robcev in tečnarjenja sem danes končno vsaj toliko bolje, da strnem misli, ki se mi podijo po glavi že ves ta čas. Že nekaj mesecev imam ves čas občutek, da nekaj lovim. Dnevi so organizirani do minute, plan tedna morava s Tjažem močno premisliti in organizirati, da se ne zgodi kakšen neljub pripetljaj, ko bi kje »pozabila« kakšnega izmed otrok. Planer je postal moj najboljši prijatelj, oči taksist, mami pa podaljšek najine vzgoje in varno zatočišče za otroke med tem, ko se midva prebijava skozi dneve vsak s svojimi tisočerimi obveznostmi. Brez njune pomoči pravzaprav sploh nebi mogla imeti družine ali pa vsaj ne službe. Ampak a ni to grozno?!

Vedno sem govorila in zagovarjala mnenje, da za svoj družino želim poskrbeti sama. In ko se zaveš, da je to nemogoče, da ti v najboljšem primeru ostaneta dve uri na dan, ki jih lahko posvetiš njim, ki so ti najdražji… No, takrat je padec na realna tla kar boleč. In tako tehtam in iščem rešitve. Časa, ki bi ga porabila zase že itak nimam. Sprašujem se, kje ženske najdejo čas za kozmetičarko, masaže in razvajanja podobnih vrst, med tem, ko meni še do frizerja ne uspe priti? Pa vem, da je nujno poskrbeti zase. Samo kaj ko me čaka kup perila in pomoč pri domačih nalogah, pa spraševanje pred testom in čiščenje kopalnice. Vem, da boš rekla, da vse to lahko počaka.

In tudi čaka, dokler res ni nujno in skrajni čas. Podobno se dogaja s časom za širšo družino, prijatelje. Vse prevečkrat zvečer pretehta kavč in razvlečena pižama namesto večernega druženja. Pa vedno, in to ti veš najbolje od vseh, res vedno sem si znala vzeti čas za meni ljube ljudi. Kaj se dogaja?! In predvsem kam to pelje? Preveč informacij, preveč želja, preveč impulzov, preveč izzivov, preveč dejavnosti, preveč možnosti, preveč, preveč, preveč vsega. Občutek imam, da mi bo razneslo glavo. Toliko stvari je, ki se mi zdijo nujne in brez katerih se mi zdi, da ne znam ali pa nočem živeti. Toliko priložnosti, ki jih ne želim zamuditi, toliko ljudi, ki so navdih in zgled, ki pa vse to zmorejo. Kaj znajo oni drugače kot jaz? Je res rešitev v vsakodnevnem hitenju, v organizaciji do zadnje minute? Kje pa je spontanost, ki jo tako obožujem? Kar streslo me je zadnjič, ko je Tjaž komentiral kako je se »spontana Ana« spremenila v »splanirano Ano«. Ne! Nočem tega. Pa to ne pomeni, da nočem odgovornosti. Želim samo malo svobode, možnost za spontano kavo ali pa večer v dvoje brez, da ga je potrebno vpisati v koledar tedne vnaprej. Žal rešitve nimam. Še. Tudi seznama prioritet nisem napisala. Vem samo, da moram poslušati sebe in svoje telo. Tokrat mi je jasno pokazalo, da takšen tempo pač zanj ni sprejemljiv. Obljubljam si, da bom večkrat rekla NE. Da bom večkrat vse tisto, kar naredim za druge, naredila tudi zase. Še več bom objemala in še bolj bom hvaležna. Ne bom se primerjala z drugimi in tudi če na tisto dopoldansko kavo ne morem jaz, jo privoščim vsem tistim, ki lahko grejo. Parfum na katerega namigujem že nekaj časa si bom kupila kar sama in neskončno bom cenila vse tiste trenutke, ki jih preživim z vsemi mojimi. Svojo energijo bom usmerila v projekte, ki me napolnjujejo. PetrAna je svetla točka v tem mojem norem tempu. Projekti res terjajo svoj čas, vendar energija, ki jo dobim nazaj pa je neprecenljiva. Več vsega tega! No, verjetno je rešitev nekje vmes. Trenutno sem spočita in polna elana, tako da ko se bom spet jezila in tarnala nad obveznostmi in časom, ki ga nimam, me prosim opomni, da si preberem zgornji zapis.

Reči JA sebi je verjetno najtežja stvar, ki se je učimo celo življenje. Jaz definitivno potrebujem več lekcij, da bom zares razumela. Vendar mogoče, samo mogoče te lekcije počasi začenjajo rojevati svoje sadove…
Ana

Draga Petra, to je bil trenutek streznitve!

Nekaj dni nazaj, ob polni luni smo se z otroki zvečer peljali na letališče po Tjaža. Nebo je bilo brez oblačka in pogled na veliko luno, ki je osvetljevala Smledniški grad je res bil veličasten. Otrokom kažem in razlagam o čudovitem razgledu zraven pa že brskam za telefonom, da bom trenutek ovekovečila, slikala, posnela… Continue reading “Draga Petra, to je bil trenutek streznitve!”

Draga Ana, mrzle kave pa že ne!

Okej, res sem upala da se bom lahko izognila temu zapisu, a ne gre. Moderne mame. Internetne mame. Blog mame. Mame 21. stoletja. Eno samo jokcanje, kako ne morejo v miru spiti jutranje kave, pojesti kosila, iti v trgovino, se dobiti s prijatelji, pogledati najljubše serije, nalakirati nohtov….A je res tako hudo?! Continue reading “Draga Ana, mrzle kave pa že ne!”