Draga Ana, tukaj je! Miami za telebane …

Pozabljeni dokumenti, krokodili, Dončić in Dragić, neskončne plaže in hitra hrana. To je le delček našega popotovanja po obljubljeni deželi.



1. Ne pozabi este!
Tudi, če si samo sanjala da greš v ZDA, si naroči Esto! Nujno! Stane 14 dolarjev, velja dve leti, odobrena je največ v 72 urah. Več o tem, kaj se zgodi, če jo pozabiš pa tukaj.

Brez ESTE ni vstopa v ZDA.
Prelepa panorama.



2. Pot bo dolga, ampak mine
Za nas, ki dnevno nabijamo le relacijo Medvode-Ljubljana, je Amerika kar velik podvig. Tudi občasna vožnja v “Lijepo našo” vam ne bo podala občutka popotovanja, ki ga doživite na dolgi poti v Miami. Ja, vleče se, sploh če vam ne uspe zaspati. Mi smo tja potovali 23 ur. Gin tonic ni rešitev, pomaga pa.

Gin ni rešitev, pomaga pa 😉

3. Najemi avto ali furaj uber

Najem avtomobila je optimalna rešitev, če potujete v skupini. Mednarodnega vozniškega dovoljenja nismo potrebovali, avtomobili so orjaški in »popijejo« veliko. En tank je vštet v ceno. Počutili smo se kot kakšni vplivneži, ko smo se razkomotili v našem belem Dodgeu. Udobno, ugodno in kraljevsko. Vozniki niso nič kaj prijazni, ceste so večpasovne, oznake pa za nas kar zakomplicirane. Vse je v miljah tako, da se pripravite na preračunavanja. Če pa vklopite slovensko navigacijo, vam bo gospa govorila, koliko čevljev je še do naslednjega izvoza. Zabavno. Uber je hiter in učinkovit. Javni prevoz pa brezplačen in počasen 😉

Beli Dogde popije kar veliko.

4. Ne znajo vsi angleško

Šok. Prideš v ZDA in v tem talilnem loncu je pač tako, da angleščina ni sveti gral. Tako smo naleteli na trgovine, kjer niso znali angleško oz. so govorili neko polomljeno verzijo. Španščina vam bo prav prišla. Angleščina je za elito.

5. Miami beach je kot na televiziji

Neskončna peščena plaža, morje, sonce, veter in palme. Ja, to je Miami kot smo ga gledali po televiziji. Res, prisežem! Človeka prime, da bi sezul čevlje in odtekel en krog. Mine tudi 🙂 Na plaži je v tem času dokaj mirno. Kakšna skupina mladih in vonj po Amsterdamu. Lahko si privoščite dol sprehod ali pa najamete pozersko kolo in se zapeljete en krog.

Neskončne peščene plaže ..

6. Everglades 

Nacionalni park Everglades je nekaj posebnega. Na tisoče kač, 200 tisoč krokodilov, številne ptice in rastlinske vrste. Neskončne panorame in filmska divjina. Vse to v dveh urah popotovanja po močvirju, ki spominja na dokumentarec na National Geographicu. Fascinantno! Signala ni, zaupanje v vodiča je sto procentno. Druga opcija je plavanje s krokodili. Smo ostali kar na čolnu.


Divjina.

7. Wynwood; kratek in sladek pobeg med grafite

Nekoč razpadajočo četrt Wynwood je preplavila množica uličnih umetnikov, ki, povabljeni ali ne, stene prekrivajo z dih jemajočimi freskami. Gre za street art, ki je totalno Instagramobilen 😉 Vstop je brezplačen.

8. Če ostane kakšen dolar, še na helikopter

Neskončni razgledi te čakajo, če odšteješ nekaj deset dolarjev za panoramsko vožnjo s helikopterjem. Za manj kot 200 evrov smo se trije zapeljali z malim helikopterjem, ki nam je prikazal veličino peščenih plaž in mogočne vile s ptičje perspektive. Mi smo štartali nekoliko bolj severno, v mestu Fort Lauderdale, kjer nam je prijazna Madžarka vse razložila in še dodala, da obožuje slovenska smučišča. Čez nekaj minut smo že sedeli v mini helikopterju in uživali v vožnji.


9. Hamburger in krompirček sta obvezna

Za vse ljubitelje kulinarike velja opozorilo. Če nimate namena zapraviti celo bogastvo za hrano boste skoraj gotovo pristali v eni izmed prehranskih verig s hitro prehrano. Mi smo si vzeli čas in jih preizkusili kar nekaj. Po petih dneh nam je bilo jasno, zakaj je prekomerna teža v teh krajih tak problem. Mastno, cvrto in z omako, preliješ z ogromno količino sladke pijače po želji (spiješ jo lahko v neomejenih količinah, saj je na rifuzo) in okrogle ritke so tu. Nas je pot vodila v McDonalds, kjer nikoli ne razočarajo, Wendy`s, kjer so nas presenetili z okusnim burgerjem in ne tako dobrim krompirčkom, Danny`s, kjer kosilu rečejo zajtrk, Taco Bell, kjer dobite mehiške zavitke na sto in en način ter slasten krompirček, na letališču pa smo si privoščili še Burger King. No, seveda smo si v apartma naročili še pico Domino`s in naš izlet je bil izpopolnjen. Ko smo se vrnili v Slovenijo nas je pričakal segedin 😉 Hvala mami!

10. Vse se reši, ohrani mirno kri

Američani so zelo prijazni in komunikativni. Vsepovsod so nas spraševali, od kod smo in se nekako trudili razumeti, kje je ta Slovenija. Do Evrope smo še nekako prišli, naša mala kokoška pa je bila že izziv. Ob vseh potovalnih pripetljajih si bomo zapomnili tudi tistega, ko smo v restavraciji pozabili nahrbtnik z dokumenti, gopro kamero in ostalo vsebino. To smo ugotovili šele čez kakšno uro. Po začetni paniki smo umirili misli in poklicali v restavracijo. Tam so nam povedali, da nas bo nahrbtnik počakal na varnem. In tako je bilo. Še dobro, da smo pred odhodom pustili visoko napitnino. O ostalih potovalnih zapletih pa bi lahko napisala še en poseben blog, vendar pustimo to 😉 vse smo rešili …

In za konec… Za vse sta kriva Dončić in Dragić. Naj se sliši še tako osladno, če ju ne bi bilo, je verjetnost, da bi v bližnji prihodnosti obiskali Miami, zelo majhna. Včasih so hipne odločitve tiste najboljše. In ta je definitivno bila. Vzdušje v središču Miamija pred tekmo je bilo nekaj, kar bom shranila v svoj narodno zavedni spomin in ga obdržala za tiste najhujše trenutke. Mi Slovenci najvišje skačemo, ko smo v tujini. Tam se tudi najlepše pozdravimo in delimo skupno srečo. Tokrat je Slovenija zmagala. Če bi le to vzdušje znali prenesti domov. V našo ljubo malo kokoško.

Miami priporočam. Z NBA-jem ali brez.

Pozdravček, Petra*

Draga Ana, oblil me je hladen pot. Amerike pač ne bom videla …

Ura je bila pol enih ponoči, ko sem si rekla:”To je to Petra. Amerike pač ne boš videla.”

Že septembra smo kupili karte za težko pričakovano tekmo slovenskih junakov Luke Dončića in Gorana Dragića. Za mene je bilo to nekakšno darilo za končno osvojen magistrski naziv. In kako hitro je prišlo, “dvakrat” smo šli spat in prišel je teden odhoda. Nisem vedla kaj sploh spakirati, pri nas 10 stopinj, v Miamiju bogatih 28. Vedno, ko sem odprla omaro, se mi je zazdelo, da nimam nič za oblečt. Končno mi je uspelo napokati kovček in nekaj ur pred odhodom sva želela opraviti še spletni check in. Matija začne tipkat številke leta, osebnega dokumenta in este (mednarodno dovoljenje, ki je nujno za vstop v ZDA). Nekaj časa se trudiva nato pa naju v sekundi oba prešine. Petra nima ESTE! V navalu navijaške evforije in urejanja skupinske vize za pet ljudi, sem pozabila vnesti sebe!

Oblije me hladen pot, rdečica preplavi obraz in pred menoj se zavrti film. Amerike pač ne bom videla. Konec je. Ura je pol enih, čez dve uri odrinemo in za dovoljenje je treba zaprositi vsaj 72 ur prej. Kako sem bila žalostna! Pol leta sem se veselila in očitno se je usoda odločila drugače. Kličeva na slovensko veleposlaništvo, kjer nama svetujejo naj ostanem doma, ker brez ESTE nikoli ne bom prišla na avion. Kličeva vse možne nujne številke in rotiva za pomoč. Pod mojimi prsti se v googlovem iskalniku znajdejo vsa možna vprašanja, ki se nanašajo na pozabljeno esto. Odgovor pa povsod enak. V ZDA brez odobritve ESTE NE MOREŠ! Vseeno še enkrat pošljem prošnjo in čakam. Mi bo uspelo? Bodo do našega odhoda obravnavali mojo prošnjo? Osvežujem spletno stran in čakam. V glavi se mi odvrti sto scenarijev. Potem pa, kot da bi se zgodil čudež! Esta odobrena! Navdušeno skačeva po stanovanju. Nisva mogla verjeti, da je uspelo. In tako sva se odpravil na potovanje najinega življenja. Zgodovinska tekma Dončić Dragić in odkrivanje lepot Maimija. Se nadaljuje …

Lp, Petra