Draga Petra, Ela me je sezula!

Saj veš, da je ona eden tistih otrok, ki ti je ves čas za petami, ki ima vprašanje o vsem in ki o stvareh razmišlja tudi, ko misliš, da so že zdavnaj pozabljene ali pa da sploh niso vredne omembe. Njenih bistroumnih cvetk je mnogo, tale pa zadnja pa mi je dala močno misliti…

Continue reading “Draga Petra, Ela me je sezula!”

Draga Petra, nekaj trikov in potopis z družinskega raziskovanja Sicilije!

No pa sem sprejela tvoj izziv. Napisati nekaj o potovanju z otroki. Letos zimske počitnice preživljamo na Siciliji. Aktivne počitnice.

Bil je že čas, da jih peljeva nekam z letalom. Ob vseh Tjaževih (službenih) poteh, najinih skupnih pobegih (sploh Kitajska lani), mojih vikend poletih v druga mesta, so bila njihova vprašanja kdaj gremo skupaj kam z letalom, popolnoma na mestu. Destinacija pravzaprav niti ni bila tako pomembna. Iskala sva novo izkušnjo za celo družino..

Ljudje se zelo razlikujemo po tem na kakšen način preživljamo dopust in kaj komu  pomeni odklop, počitnice. Midva imava zelo podoben pogled na to. Nova doživetja, novi kraji, lokalna hrana in pijača, izleti v naravo, način življenja, običaji… Počitnice na “našem”Krkcu pa so namenjene poležavanju, lenarjenju in brezdelju ( pa še to postane po nekaj dneh dolgočasno in jo mahnemo vsaj čez na Cres poiskat kakšen nov kraj za nas). Do sedaj smo potovali z avtomobilom ( tudi avtodom smo poskusili in izkazal se je za več kot odličnega). Najini trije so od dojenčkastega obdobja naprej vajeni daljših voženj, pakiranja, improviziranja…

Sicilija. Navdušeni smo. Najeli smo “renta car” in si jo v štirih dneh kar dobro ogledali. Stanovanje smo najeli v Catanii, kjer smo tudi pristali z  letalom. Sprehod po mestu, ribja tržnica, nakup lokalnega sadja, kavica, pizza in focacio, okrepčilni popoldanski spanec, zvečer pa street food, so bili super uvod v   našo avanturo.

Tempo smo okrepili naslednji dan z vožnjo v notranjost, kjer smo doživeli čudovite razglede v mestecu Enna, žal pa tudi umazanijo, zapuščene hiše, potepuške pse in povožene žvali ob cesti. Imeli smo super iztočnico za pogovor o pomenu ekologije in skrbi za naš planet. Sledila je Dolina templjev. Deli templja, Grški bogovi, jonski in dorski stebri… Na terenu se znanje kar samo vlije v njihove možgančke. Vožnja je bila dolga, otroci pa naveličani zato smo jedli kar v Mcdonaldsu. Midva pa sva komaj čakala kavo in kozarec roseja v stanovanju.

Ok, po napornem dnevu ( sicer vrednem svojega truda) sva malo spustila svoja pričakovanja in predvsem tempo. Na poti proti Taormini smo našli zanimivo “črno obalo”, prebrali kako nastanejo in kaj so vulkanske kamnine, se slikali ob penečih valovih in “slonu v skali” predvsem pa uživali na soncu. Brez hitenja smo se prepustili dnevu. V Taormini smo jedli gellato, opazovali Etno, preizkusili amfiteater in pogledali njegove značilnosti, jedli arancino in predvsem bili navdušeni nad mestom. Našli smo za vsakega nekaj, morje in sonce pa so bili skupni imenovalec za vse. In sladoled, seveda.

Zadnji dan nas je zopet razvajalo sonce, zato so bile logična izbira obmorske Syracuse. Končno smo poizkusili sladki cannoli, napisali in poslali razglednice (ja, mi to še počnemo!) in pojedli sladoled. Zelo ležerno smo se sprehajali po mestu brez posebnega cilja. V še enem turističnem mestecu Avola smo v pravi taverni pojedli odlično kosilo polno testenin in morske hrane. Pravi mali gurmani postajajo tile najini mulčki in prav všeč mi je to! S polnimi trebuhi smo imeli ravno prav energije se za naš zadnji podvig- Noto. Ni čudno, da je pod Unescovo zaščito, saj je enostavno dih jemajoče mestece. Pogovor je tekel o tem kaj je Unesco in kaj je barok, zakaj se je v katedrali podrla kupola in kako je potekala obnova. Noto je bil prav češnjica na vrhu sadne kupe. 😉

Let smo imeli zgodaj in ker je bil dan sončen, pust pred vrati in Benetke samo streljaj od letališča smo si ogledali še te. Pa ti povem kar po pravici, da to ni bila najboljša odločitev. Smo se sprehodili do Markovega trga, videli tradicionalne beneške maske, vendar tistega pravega navdušenja več ni bilo. Verjetno smo vsi čutili, da je počitnic konec. Pa seveda se nam je nabrala utrujenost.

A te zanima nekaj dobronamernih namigov pri potovanju z otroki?

  • Naj bo vodilo dogodivščine pot in ne cilj.
  • Vedno imej seboj prigrizke! Čokolade, frutabele, oreščke, bonbone… Če rečeš : “ko najdemo glavni trg imamo pa malico” so kljub težkim nogam vsi spet navdušeni nad iskanjem poti.
  • Bombardiraj jih z informacijami. Otroci so kot spužve in če misliš, da je kaj za njih pretežko se motiš. Ko imajo teorijo in prakso v enem=jackpot!
  • Tisti ekstra sladoled/rogljiček/krof jim ne bo nič škodoval, ti pa boš ta čas v miru spila kavo/vino. Enako velja za risanko ( v našem primeru Firbcologe).
  • Spusti kriterije in uživaj v trenutku. Tako enostavno a tako resnično.
  • Naj soodločajo pri načrtovanju poti, če nič drugega jim lahko zabrusiš, ko se bodo pritoževali, da se jim kaj ne da.
  • Predvsem pa si zapomni, da ni nič prav in narobe oziroma, da je prav vse kar v tistem trenutku prikliče nasmehe na obraze. ( Čokolada vedno deluje, preverjeno!)
  • Za raziskovalna potovanja (turistično močno obljudenih destinacij) priporočam obisk izven visoke sezone. Gneča in otroci ne gredo dobro skupaj pa se vstopnine so mnogo cenejše.

Tako. Mislim, da je dovolj. Sicilija je raznolika in vsekakor jo toplo priporočam. Prav tako potovanja z otroki kamorkoli te vleče. Če ti povem čisto po pravici nisem nič bolj utrujena kot sem bila zadnjič po našem “smučarskem vikendu”. Imamo novo družinsko izkušnjo in spomin, vsak pri sebi pa že sanjamo kam jo mahnemo naslednjič.

Ana

Draga Petra, življenje me je prehitelo!

Prazniki so me prehiteli. Pravzaprav ne, prehitel me je ta nemogoč življenjski tempo. Prehitelo me je življenje. Prvič po desetih letih nismo naredili in poslali novoletnih voščilnic, spekli niti enih piškotov. Prvič od kar imam družino nisem naredila adventnega koledarja… Kdor me pozna ve, da to zame ni normalno in je znak za alarm… Po več kot tednu dni kavča, lekadolov, čaja, TVja, robcev in tečnarjenja sem danes končno vsaj toliko bolje, da strnem misli, ki se mi podijo po glavi že ves ta čas. Že nekaj mesecev imam ves čas občutek, da nekaj lovim. Dnevi so organizirani do minute, plan tedna morava s Tjažem močno premisliti in organizirati, da se ne zgodi kakšen neljub pripetljaj, ko bi kje »pozabila« kakšnega izmed otrok. Planer je postal moj najboljši prijatelj, oči taksist, mami pa podaljšek najine vzgoje in varno zatočišče za otroke med tem, ko se midva prebijava skozi dneve vsak s svojimi tisočerimi obveznostmi. Brez njune pomoči pravzaprav sploh nebi mogla imeti družine ali pa vsaj ne službe. Ampak a ni to grozno?!

Vedno sem govorila in zagovarjala mnenje, da za svoj družino želim poskrbeti sama. In ko se zaveš, da je to nemogoče, da ti v najboljšem primeru ostaneta dve uri na dan, ki jih lahko posvetiš njim, ki so ti najdražji… No, takrat je padec na realna tla kar boleč. In tako tehtam in iščem rešitve. Časa, ki bi ga porabila zase že itak nimam. Sprašujem se, kje ženske najdejo čas za kozmetičarko, masaže in razvajanja podobnih vrst, med tem, ko meni še do frizerja ne uspe priti? Pa vem, da je nujno poskrbeti zase. Samo kaj ko me čaka kup perila in pomoč pri domačih nalogah, pa spraševanje pred testom in čiščenje kopalnice. Vem, da boš rekla, da vse to lahko počaka.

In tudi čaka, dokler res ni nujno in skrajni čas. Podobno se dogaja s časom za širšo družino, prijatelje. Vse prevečkrat zvečer pretehta kavč in razvlečena pižama namesto večernega druženja. Pa vedno, in to ti veš najbolje od vseh, res vedno sem si znala vzeti čas za meni ljube ljudi. Kaj se dogaja?! In predvsem kam to pelje? Preveč informacij, preveč želja, preveč impulzov, preveč izzivov, preveč dejavnosti, preveč možnosti, preveč, preveč, preveč vsega. Občutek imam, da mi bo razneslo glavo. Toliko stvari je, ki se mi zdijo nujne in brez katerih se mi zdi, da ne znam ali pa nočem živeti. Toliko priložnosti, ki jih ne želim zamuditi, toliko ljudi, ki so navdih in zgled, ki pa vse to zmorejo. Kaj znajo oni drugače kot jaz? Je res rešitev v vsakodnevnem hitenju, v organizaciji do zadnje minute? Kje pa je spontanost, ki jo tako obožujem? Kar streslo me je zadnjič, ko je Tjaž komentiral kako je se »spontana Ana« spremenila v »splanirano Ano«. Ne! Nočem tega. Pa to ne pomeni, da nočem odgovornosti. Želim samo malo svobode, možnost za spontano kavo ali pa večer v dvoje brez, da ga je potrebno vpisati v koledar tedne vnaprej. Žal rešitve nimam. Še. Tudi seznama prioritet nisem napisala. Vem samo, da moram poslušati sebe in svoje telo. Tokrat mi je jasno pokazalo, da takšen tempo pač zanj ni sprejemljiv. Obljubljam si, da bom večkrat rekla NE. Da bom večkrat vse tisto, kar naredim za druge, naredila tudi zase. Še več bom objemala in še bolj bom hvaležna. Ne bom se primerjala z drugimi in tudi če na tisto dopoldansko kavo ne morem jaz, jo privoščim vsem tistim, ki lahko grejo. Parfum na katerega namigujem že nekaj časa si bom kupila kar sama in neskončno bom cenila vse tiste trenutke, ki jih preživim z vsemi mojimi. Svojo energijo bom usmerila v projekte, ki me napolnjujejo. PetrAna je svetla točka v tem mojem norem tempu. Projekti res terjajo svoj čas, vendar energija, ki jo dobim nazaj pa je neprecenljiva. Več vsega tega! No, verjetno je rešitev nekje vmes. Trenutno sem spočita in polna elana, tako da ko se bom spet jezila in tarnala nad obveznostmi in časom, ki ga nimam, me prosim opomni, da si preberem zgornji zapis.

Reči JA sebi je verjetno najtežja stvar, ki se je učimo celo življenje. Jaz definitivno potrebujem več lekcij, da bom zares razumela. Vendar mogoče, samo mogoče te lekcije počasi začenjajo rojevati svoje sadove…
Ana

Epilog mora bit in pika!

Ko sem prvič slišala za izmenjevalnico oblačil pri nas, se mi je zdela ideja odlična. Kako da ne, saj sama oblačila svojih otrok ves čas nekaj menjam, zamenjujem, ponujam okrog, sem vesela, če mi kdo prinese kaj kar lahko uporabimo in če sama lahko komu dam kaj, kar lahko uporabi. Izmenjevalnico se torej kot mama grem na mikro nivoju praktično odkar imam otroke… Continue reading “Epilog mora bit in pika!”

Draga Petra, šokirani smo in nikoli več se ne bomo vrnili!

Pišem ti iz rehabilitacije v Šmarjeških toplicah. V nedeljo so me prišli obiskat moji čmrlji, in ker sem imela prost dan, smo se dogovorili, da gremo skupaj na izlet. Otroci so seveda želeli v bazen in ker je tu, v Šmarjeških vse zelo umirjeno sva s Tjažem sklenila, Continue reading “Draga Petra, šokirani smo in nikoli več se ne bomo vrnili!”

Draga Ana, maske so padle!

No pa je počasi za nami, veseli pust, lačnih ust. Tisti čas v letu, ko lahko nadenemo lažne nasmeške in še bolj lažne identitete. Tisti čas, ko lahko rečeš: “O lejga Batman!” in ne izpadeš popolnoma nor. Lahko se našemiš v kogarkoli in karkoli. Le nebo je meja. In zdi se mi, da ljudje vsako leto bolj potrebujemo pustni čas. Continue reading “Draga Ana, maske so padle!”

Draga Ana, vse se je spremenilo!

Da ne boš samo ti po »svetu« hodila, tokrat sem si vikend oddih privoščila tudi jaz. A se spomniš časov, ko smo že v ponedeljek komaj čakali vikend, ker smo imeli v planu žurerske podvige in vikend pobege? Spakirali smo spalno vrečo, turistično pašteto in kaj za pit. No tale vikend je bil vse prej kot to. Continue reading “Draga Ana, vse se je spremenilo!”

Draga Petra, sneeeeg je!

Danes so padle prve prave snežinke letos. Ta podatek sem izvedela ob 6.15 zjutraj, ko mi je Žan prišel ves navdušen povedat »maaaaami sneg je zunaj, grem zbudit še Luca in Elo, da bomo šli ven«. Luca in Elo je res zbudil in naslednje pol ure so tekali od enega okna do drugega in navdušeno razpredali, kaj vse bodo danes na snegu počeli. Nekako mi jih je uspelo zadržat, da res niso že pred zajtrkom tekali po snegu, vendar priznam, tudi mene je prijelo njihovo navdušenje in v glavi sem že imela načrt… Continue reading “Draga Petra, sneeeeg je!”