Sestre, ki vladajo svetu! Odštekane, samozavestne in podjetne …

V drugem delu čudovitih sestrskih dvojic boste spoznali sestre, ki so odrasle v močne, samostojne in podjetne ženske! Sestre z veliko začetnico. Skupaj pišejo prijateljske in poslovne zgodbe. Druga brez druge pa so enostavno izgubljene!

Continue reading “Sestre, ki vladajo svetu! Odštekane, samozavestne in podjetne …”

Sestrice, ki vladajo svetu!

Prišel je trenutek, ko lahko razkrijeva najin “skrivni” projekt, ki sva ga snovali zadnje tedne. Tokrat se vračava nazaj h koreninam. Najin blog je zaživel izključno iz enega razloga. Ker imava druga drugo in ker je sestrski odnos nekaj, kar nama zelo veliko pomeni. Hvaležni sva, da lahko z vami deliva unikatne zgodbe sester, ki vladajo svetu. Njihovo medsebojno razumevanje je inspiracija za vse odnose. Gre za lep, a vendar težek odnos, ki ga je treba graditi, razvijati in plemenititi.

Continue reading “Sestrice, ki vladajo svetu!”

Draga Petra, sredi trgovine sem zajokala, ampak moj dan je dobil smisel!

Ravnokar sem dobila življenjsko lekcijo o tem, kako lahko nekomu polepšaš ali pa uničiš dan. Takole je bilo. Po jutranjem obisku zobozdravnika ugotovim, da sem v plusu s časom, torej lahko na hitro opravim še nakup v trgovini in s tem pridobim čas za popoldansko druženje z otroki. Juhuhu! Vesela se zapodim med police, hitro pikiram do blagajne in začnem zlagati na tekoči trak. Prodajalke ni bilo, gneče tudi nobene, kar je moj nasmeh še povečalo, saj to pomeni da bom nakup opravila mirno, brez prerivanja in tekmovanja s prodajalko. 😊 Saj veš, trgovine pač niso moji najljubši kraji… No, vsekakor se moj nakup ni iztekel mirno. Niti v sanjah si ne bi mislila, da se mi bo danes kaj podobnega zgodilo. In ne, ni bila neprijazna prodajalka niti nisem pozabila denarnice (kar sicer nebi bilo prvič).

Nadaljujem tam, da sem začela zlagati na tekoči trak. Sama sem bila. Ko že nekaj izdelkov zložim opazim za menoj gospoda s pivom (precej piva) in spreleti me, da bi ga spustila naprej. No, tu bi se moja zgodba tudi končala, če bi to naredila. Pa ne vem zakaj nisem, ker v moji navadi je da to naredim. Očitno mi je Življenje pripravilo lekcijo. Torej zlagam, on pa stoji za menoj. Grem do blagajne in ko začnem stvari ponovno zlagati v vreče, je zadaj že precej ljudi. Takrat pa se temu »gospodu« odveže jezik. Začne me oblagati z »razvajeno smrkljo«, ki ne opazi ljudi za seboj, z »gospodično, ki je vse razmetala po pultu, da on ne more svojega odložiti gor«, s tem, »da zato pa je tako na svetu, ker ljudje ne opazimo drugih«, »da ga zanima kako imam doma, če je tukaj vse razmetano«…. Prodajalka se je še prijazno postavila meni v bran, jaz pa ne vem zakaj nisem zmogla nič. Hitela sem zlagati svoje stvari, v bistvu pa bi se najraje pogreznila v zemljo. Ja, bilo mi je nerodno, in kar je bilo še huje začele so me oblivati solze… sedaj sem jezna, ker nisem povedala par krepkih (kar bi v večini primerov tudi storila), takrat pa se mi ni zdelo vredno.

Ljudje so se nasmihali, zmajevali z glavo, nihče pa ni rekel nič. In tako je ostalo pri »razvajeni smrklji, ki nima občutka za ljudi.« Domov sem prijokala. Hudo mi je bilo predvsem zato, ker če je kaj vrednota, ki jo v življenju najbolj zagovarjam, je pomoč sočloveku in sočutje do drugih. A ni zanimivo, da sem ravno to »pokasirala« danes? No, jaz že vem da ni tako, pa vseeno zaboli, ko vidiš kako mrzlično tega primanjkuje naši družbi.  Ko sem se malo zbrala, sem bila namenjena do tega »gospoda«, da mu vseeno povem, da nima prav in da se dobra beseda z dobro vrača… Takrat pa sem videla, da nese pivo prodajalcu Kraljev ulice pred trgovino. Očitno ga je vseeno nekje grizlo in si je malo opral vest z dobrim delom na njegovem nivoju…

Po taki izkušnji samo še bolj močno verjamem, da edino sočutje in spoštovanje sočloveka lahko vrednote te družbe spet postavita na pravo pot. Še bolj močno se bom trudila in še bolj bom širila pozitivo. Gospod je imel verjetno slab dan, moj pa je pravzaprav dobil smisel. Še nikoli se nisem tako močno zavedala tega, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Nasmeh, pohvala, čokladica, rožica, pomežik, objem… to so vse stvari, ki nas praktično ne stanejo nič. Če pa ne zmoremo tega pa, draga moja, vsaj ugriznimo se v jezik! Nikoli ne veš, v kakšnih čevljih hodi sočlovek, zato vsaj zadržimo zase, če že ne zmoremo biti pozitivni. Jaz bom od danes naprej na to še bolj pozorna!

Objem,

Ana

Featured

Draga Ana, tukaj je! Miami za telebane …

Pozabljeni dokumenti, krokodili, Dončić in Dragić, neskončne plaže in hitra hrana. To je le delček našega popotovanja po obljubljeni deželi.



1. Ne pozabi este!
Tudi, če si samo sanjala da greš v ZDA, si naroči Esto! Nujno! Stane 14 dolarjev, velja dve leti, odobrena je največ v 72 urah. Več o tem, kaj se zgodi, če jo pozabiš pa tukaj.

Brez ESTE ni vstopa v ZDA.
Prelepa panorama.



2. Pot bo dolga, ampak mine
Za nas, ki dnevno nabijamo le relacijo Medvode-Ljubljana, je Amerika kar velik podvig. Tudi občasna vožnja v “Lijepo našo” vam ne bo podala občutka popotovanja, ki ga doživite na dolgi poti v Miami. Ja, vleče se, sploh če vam ne uspe zaspati. Mi smo tja potovali 23 ur. Gin tonic ni rešitev, pomaga pa.

Gin ni rešitev, pomaga pa 😉

3. Najemi avto ali furaj uber

Najem avtomobila je optimalna rešitev, če potujete v skupini. Mednarodnega vozniškega dovoljenja nismo potrebovali, avtomobili so orjaški in »popijejo« veliko. En tank je vštet v ceno. Počutili smo se kot kakšni vplivneži, ko smo se razkomotili v našem belem Dodgeu. Udobno, ugodno in kraljevsko. Vozniki niso nič kaj prijazni, ceste so večpasovne, oznake pa za nas kar zakomplicirane. Vse je v miljah tako, da se pripravite na preračunavanja. Če pa vklopite slovensko navigacijo, vam bo gospa govorila, koliko čevljev je še do naslednjega izvoza. Zabavno. Uber je hiter in učinkovit. Javni prevoz pa brezplačen in počasen 😉

Beli Dogde popije kar veliko.

4. Ne znajo vsi angleško

Šok. Prideš v ZDA in v tem talilnem loncu je pač tako, da angleščina ni sveti gral. Tako smo naleteli na trgovine, kjer niso znali angleško oz. so govorili neko polomljeno verzijo. Španščina vam bo prav prišla. Angleščina je za elito.

5. Miami beach je kot na televiziji

Neskončna peščena plaža, morje, sonce, veter in palme. Ja, to je Miami kot smo ga gledali po televiziji. Res, prisežem! Človeka prime, da bi sezul čevlje in odtekel en krog. Mine tudi 🙂 Na plaži je v tem času dokaj mirno. Kakšna skupina mladih in vonj po Amsterdamu. Lahko si privoščite dol sprehod ali pa najamete pozersko kolo in se zapeljete en krog.

Neskončne peščene plaže ..

6. Everglades 

Nacionalni park Everglades je nekaj posebnega. Na tisoče kač, 200 tisoč krokodilov, številne ptice in rastlinske vrste. Neskončne panorame in filmska divjina. Vse to v dveh urah popotovanja po močvirju, ki spominja na dokumentarec na National Geographicu. Fascinantno! Signala ni, zaupanje v vodiča je sto procentno. Druga opcija je plavanje s krokodili. Smo ostali kar na čolnu.


Divjina.

7. Wynwood; kratek in sladek pobeg med grafite

Nekoč razpadajočo četrt Wynwood je preplavila množica uličnih umetnikov, ki, povabljeni ali ne, stene prekrivajo z dih jemajočimi freskami. Gre za street art, ki je totalno Instagramobilen 😉 Vstop je brezplačen.

8. Če ostane kakšen dolar, še na helikopter

Neskončni razgledi te čakajo, če odšteješ nekaj deset dolarjev za panoramsko vožnjo s helikopterjem. Za manj kot 200 evrov smo se trije zapeljali z malim helikopterjem, ki nam je prikazal veličino peščenih plaž in mogočne vile s ptičje perspektive. Mi smo štartali nekoliko bolj severno, v mestu Fort Lauderdale, kjer nam je prijazna Madžarka vse razložila in še dodala, da obožuje slovenska smučišča. Čez nekaj minut smo že sedeli v mini helikopterju in uživali v vožnji.


9. Hamburger in krompirček sta obvezna

Za vse ljubitelje kulinarike velja opozorilo. Če nimate namena zapraviti celo bogastvo za hrano boste skoraj gotovo pristali v eni izmed prehranskih verig s hitro prehrano. Mi smo si vzeli čas in jih preizkusili kar nekaj. Po petih dneh nam je bilo jasno, zakaj je prekomerna teža v teh krajih tak problem. Mastno, cvrto in z omako, preliješ z ogromno količino sladke pijače po želji (spiješ jo lahko v neomejenih količinah, saj je na rifuzo) in okrogle ritke so tu. Nas je pot vodila v McDonalds, kjer nikoli ne razočarajo, Wendy`s, kjer so nas presenetili z okusnim burgerjem in ne tako dobrim krompirčkom, Danny`s, kjer kosilu rečejo zajtrk, Taco Bell, kjer dobite mehiške zavitke na sto in en način ter slasten krompirček, na letališču pa smo si privoščili še Burger King. No, seveda smo si v apartma naročili še pico Domino`s in naš izlet je bil izpopolnjen. Ko smo se vrnili v Slovenijo nas je pričakal segedin 😉 Hvala mami!

10. Vse se reši, ohrani mirno kri

Američani so zelo prijazni in komunikativni. Vsepovsod so nas spraševali, od kod smo in se nekako trudili razumeti, kje je ta Slovenija. Do Evrope smo še nekako prišli, naša mala kokoška pa je bila že izziv. Ob vseh potovalnih pripetljajih si bomo zapomnili tudi tistega, ko smo v restavraciji pozabili nahrbtnik z dokumenti, gopro kamero in ostalo vsebino. To smo ugotovili šele čez kakšno uro. Po začetni paniki smo umirili misli in poklicali v restavracijo. Tam so nam povedali, da nas bo nahrbtnik počakal na varnem. In tako je bilo. Še dobro, da smo pred odhodom pustili visoko napitnino. O ostalih potovalnih zapletih pa bi lahko napisala še en poseben blog, vendar pustimo to 😉 vse smo rešili …

In za konec… Za vse sta kriva Dončić in Dragić. Naj se sliši še tako osladno, če ju ne bi bilo, je verjetnost, da bi v bližnji prihodnosti obiskali Miami, zelo majhna. Včasih so hipne odločitve tiste najboljše. In ta je definitivno bila. Vzdušje v središču Miamija pred tekmo je bilo nekaj, kar bom shranila v svoj narodno zavedni spomin in ga obdržala za tiste najhujše trenutke. Mi Slovenci najvišje skačemo, ko smo v tujini. Tam se tudi najlepše pozdravimo in delimo skupno srečo. Tokrat je Slovenija zmagala. Če bi le to vzdušje znali prenesti domov. V našo ljubo malo kokoško.

Miami priporočam. Z NBA-jem ali brez.

Pozdravček, Petra*

Draga Ana, oblil me je hladen pot. Amerike pač ne bom videla …

Ura je bila pol enih ponoči, ko sem si rekla:”To je to Petra. Amerike pač ne boš videla.”

Že septembra smo kupili karte za težko pričakovano tekmo slovenskih junakov Luke Dončića in Gorana Dragića. Za mene je bilo to nekakšno darilo za končno osvojen magistrski naziv. In kako hitro je prišlo, “dvakrat” smo šli spat in prišel je teden odhoda. Nisem vedla kaj sploh spakirati, pri nas 10 stopinj, v Miamiju bogatih 28. Vedno, ko sem odprla omaro, se mi je zazdelo, da nimam nič za oblečt. Končno mi je uspelo napokati kovček in nekaj ur pred odhodom sva želela opraviti še spletni check in. Matija začne tipkat številke leta, osebnega dokumenta in este (mednarodno dovoljenje, ki je nujno za vstop v ZDA). Nekaj časa se trudiva nato pa naju v sekundi oba prešine. Petra nima ESTE! V navalu navijaške evforije in urejanja skupinske vize za pet ljudi, sem pozabila vnesti sebe!

Oblije me hladen pot, rdečica preplavi obraz in pred menoj se zavrti film. Amerike pač ne bom videla. Konec je. Ura je pol enih, čez dve uri odrinemo in za dovoljenje je treba zaprositi vsaj 72 ur prej. Kako sem bila žalostna! Pol leta sem se veselila in očitno se je usoda odločila drugače. Kličeva na slovensko veleposlaništvo, kjer nama svetujejo naj ostanem doma, ker brez ESTE nikoli ne bom prišla na avion. Kličeva vse možne nujne številke in rotiva za pomoč. Pod mojimi prsti se v googlovem iskalniku znajdejo vsa možna vprašanja, ki se nanašajo na pozabljeno esto. Odgovor pa povsod enak. V ZDA brez odobritve ESTE NE MOREŠ! Vseeno še enkrat pošljem prošnjo in čakam. Mi bo uspelo? Bodo do našega odhoda obravnavali mojo prošnjo? Osvežujem spletno stran in čakam. V glavi se mi odvrti sto scenarijev. Potem pa, kot da bi se zgodil čudež! Esta odobrena! Navdušeno skačeva po stanovanju. Nisva mogla verjeti, da je uspelo. In tako sva se odpravil na potovanje najinega življenja. Zgodovinska tekma Dončić Dragić in odkrivanje lepot Maimija. Se nadaljuje …

Lp, Petra

Featured

Draga Petra, vse skupaj je pravzaprav žaljivo!

Danes je dan žena. Zjutraj sem v Hoferju dobila vrtnico in prijazen nasmeh prodajalke. Lepo. Vendar mi je dalo misliti oziroma me je spodbudilo, da napišem nekaj, kar se mi že dolgo plete po glavi.

Čudovito je, da imamo ženske svoj dan. Da svet praznuje to, da smo enakopravne. Ampak… F*** off!! A ni to grozno? Kaj, smo nižja rasa kot moški? Smo potrebovale dlje časa, da smo postale ljudje? Je res potrebno posebej poudarjat, da smo enakovredne moškim? Imamo morda nižjo inteligenco? Morda so to premočne besede, ampak to je pravzaprav res žaljivo!

Pa se kdo sploh zaveda, kako težko je danes biti zenska v poplavi vseh zunanjih impulzov in “priporočil” kaj vse naj bi sodobna ženska počela, kako naj bi izgledala, mislila, organizirala, živela?! Kako biti mama in hkrati super izgledati, kako hitro skuhati hranljiv obrok, osem minutna vadba za napeto ritko, hitra večerna maska proti gubicam, e-tecaj za čiščenje doma (pa ne pozabi zraven narediti se 10 globokih počepov ob čiščenju stekel!), opravi spletni nakup in prihrani čas, medtem ko čakaš otroka na dejavnosti preberi motivacijsko knjigo, medtem ko likaš lahko z otrokom vadiš angleščino…. To je noro kam gre ta svet?! Da ne omenjam kariere ( s tem mislim službe v kakršnem koli pomenu besede) ki je seveda nujna, saj smo emancipirane, a ne?

In potem beremo knjige z naslovi kot je “Divja zenska” in se samo še bolj pogrezamo v vrtinec primerjanja. Nisem še dovolj naredila, ne berem dovolj, moram na ženski vikend, saj je čas zase nujen, pred službo moram telovaditi, ob polni luni moram čutiti svoje telo… OMG!! Sploh več ne poslušamo sebe. Pravzaprav ob vseh “napotkih”, “receptih”, in “priporočilih” kako biti ženska izgubljamo prav to, svojo pravo žensko v sebi.

Nekaj pa me pomirja. Moja mala Ela. Skozi njo vidim, da tista naravna, nepokvarjena, spontana zenska se obstaja. Čuteča, občutljiva, ljubeča, inteligentna, empatična. Skupaj z njo, če se zares potrudim, jo še vedno začutim tudi jaz. In zaradi nje si želim, da bi jo našla večkrat. Morda pa mi uspe ohraniti in razvijati njeno in ponovno najti svojo. Ženskost v najžlahtnejšem in najiskrenejšem pomenu besede.

Tako da, draga moja Petra, sestra, mami, žena , prijateljica, zaupnica, ženska! Čudovita si! Vsak dan in ne glede na to, kaj pravi oziroma želi okolica. Naj bo osmi marec  vsak dan (in to mislim čisto zares)!

Ana

Draga Petra, nekaj trikov in potopis z družinskega raziskovanja Sicilije!

No pa sem sprejela tvoj izziv. Napisati nekaj o potovanju z otroki. Letos zimske počitnice preživljamo na Siciliji. Aktivne počitnice.

Bil je že čas, da jih peljeva nekam z letalom. Ob vseh Tjaževih (službenih) poteh, najinih skupnih pobegih (sploh Kitajska lani), mojih vikend poletih v druga mesta, so bila njihova vprašanja kdaj gremo skupaj kam z letalom, popolnoma na mestu. Destinacija pravzaprav niti ni bila tako pomembna. Iskala sva novo izkušnjo za celo družino..

Ljudje se zelo razlikujemo po tem na kakšen način preživljamo dopust in kaj komu  pomeni odklop, počitnice. Midva imava zelo podoben pogled na to. Nova doživetja, novi kraji, lokalna hrana in pijača, izleti v naravo, način življenja, običaji… Počitnice na “našem”Krkcu pa so namenjene poležavanju, lenarjenju in brezdelju ( pa še to postane po nekaj dneh dolgočasno in jo mahnemo vsaj čez na Cres poiskat kakšen nov kraj za nas). Do sedaj smo potovali z avtomobilom ( tudi avtodom smo poskusili in izkazal se je za več kot odličnega). Najini trije so od dojenčkastega obdobja naprej vajeni daljših voženj, pakiranja, improviziranja…

Sicilija. Navdušeni smo. Najeli smo “renta car” in si jo v štirih dneh kar dobro ogledali. Stanovanje smo najeli v Catanii, kjer smo tudi pristali z  letalom. Sprehod po mestu, ribja tržnica, nakup lokalnega sadja, kavica, pizza in focacio, okrepčilni popoldanski spanec, zvečer pa street food, so bili super uvod v   našo avanturo.

Tempo smo okrepili naslednji dan z vožnjo v notranjost, kjer smo doživeli čudovite razglede v mestecu Enna, žal pa tudi umazanijo, zapuščene hiše, potepuške pse in povožene žvali ob cesti. Imeli smo super iztočnico za pogovor o pomenu ekologije in skrbi za naš planet. Sledila je Dolina templjev. Deli templja, Grški bogovi, jonski in dorski stebri… Na terenu se znanje kar samo vlije v njihove možgančke. Vožnja je bila dolga, otroci pa naveličani zato smo jedli kar v Mcdonaldsu. Midva pa sva komaj čakala kavo in kozarec roseja v stanovanju.

Ok, po napornem dnevu ( sicer vrednem svojega truda) sva malo spustila svoja pričakovanja in predvsem tempo. Na poti proti Taormini smo našli zanimivo “črno obalo”, prebrali kako nastanejo in kaj so vulkanske kamnine, se slikali ob penečih valovih in “slonu v skali” predvsem pa uživali na soncu. Brez hitenja smo se prepustili dnevu. V Taormini smo jedli gellato, opazovali Etno, preizkusili amfiteater in pogledali njegove značilnosti, jedli arancino in predvsem bili navdušeni nad mestom. Našli smo za vsakega nekaj, morje in sonce pa so bili skupni imenovalec za vse. In sladoled, seveda.

Zadnji dan nas je zopet razvajalo sonce, zato so bile logična izbira obmorske Syracuse. Končno smo poizkusili sladki cannoli, napisali in poslali razglednice (ja, mi to še počnemo!) in pojedli sladoled. Zelo ležerno smo se sprehajali po mestu brez posebnega cilja. V še enem turističnem mestecu Avola smo v pravi taverni pojedli odlično kosilo polno testenin in morske hrane. Pravi mali gurmani postajajo tile najini mulčki in prav všeč mi je to! S polnimi trebuhi smo imeli ravno prav energije se za naš zadnji podvig- Noto. Ni čudno, da je pod Unescovo zaščito, saj je enostavno dih jemajoče mestece. Pogovor je tekel o tem kaj je Unesco in kaj je barok, zakaj se je v katedrali podrla kupola in kako je potekala obnova. Noto je bil prav češnjica na vrhu sadne kupe. 😉

Let smo imeli zgodaj in ker je bil dan sončen, pust pred vrati in Benetke samo streljaj od letališča smo si ogledali še te. Pa ti povem kar po pravici, da to ni bila najboljša odločitev. Smo se sprehodili do Markovega trga, videli tradicionalne beneške maske, vendar tistega pravega navdušenja več ni bilo. Verjetno smo vsi čutili, da je počitnic konec. Pa seveda se nam je nabrala utrujenost.

A te zanima nekaj dobronamernih namigov pri potovanju z otroki?

  • Naj bo vodilo dogodivščine pot in ne cilj.
  • Vedno imej seboj prigrizke! Čokolade, frutabele, oreščke, bonbone… Če rečeš : “ko najdemo glavni trg imamo pa malico” so kljub težkim nogam vsi spet navdušeni nad iskanjem poti.
  • Bombardiraj jih z informacijami. Otroci so kot spužve in če misliš, da je kaj za njih pretežko se motiš. Ko imajo teorijo in prakso v enem=jackpot!
  • Tisti ekstra sladoled/rogljiček/krof jim ne bo nič škodoval, ti pa boš ta čas v miru spila kavo/vino. Enako velja za risanko ( v našem primeru Firbcologe).
  • Spusti kriterije in uživaj v trenutku. Tako enostavno a tako resnično.
  • Naj soodločajo pri načrtovanju poti, če nič drugega jim lahko zabrusiš, ko se bodo pritoževali, da se jim kaj ne da.
  • Predvsem pa si zapomni, da ni nič prav in narobe oziroma, da je prav vse kar v tistem trenutku prikliče nasmehe na obraze. ( Čokolada vedno deluje, preverjeno!)
  • Za raziskovalna potovanja (turistično močno obljudenih destinacij) priporočam obisk izven visoke sezone. Gneča in otroci ne gredo dobro skupaj pa se vstopnine so mnogo cenejše.

Tako. Mislim, da je dovolj. Sicilija je raznolika in vsekakor jo toplo priporočam. Prav tako potovanja z otroki kamorkoli te vleče. Če ti povem čisto po pravici nisem nič bolj utrujena kot sem bila zadnjič po našem “smučarskem vikendu”. Imamo novo družinsko izkušnjo in spomin, vsak pri sebi pa že sanjamo kam jo mahnemo naslednjič.

Ana

“A ti objavljaš svojega otroka na spletu? Ti si nora!”

Draga Ana! Danes pa nekaj aktualnega. Zadnje čase precej premišljujem o tej temi. No pa dajmo.

“A ti objavljaš svojega otroka na spletu? Ti si nora! A ne veš, da te lahko mulc toži čez nekaj let, ko bo dojemal!” Ja, takšne in drugačne komentarje dnevno spremljam privatno in preko besnih anonimnih spletnih uporabnikov. In to me spravi v takšna in drugačna razmišljanja. Sem res slaba mama, če objavim simpatično fotografijo svojega mulčka? Mu bo to res škodovalo v njegovem zgodnjem otroštvu, puberteti ali celo karieri, ki si jo bo želel zgraditi? Kaj pa če se mu v puberteti zamerim, ker mu bom postavila uro in me mladenič res popelje na sodišče? Ne, no pa ne moj zlati sonček!
Potem globoko vdihnem in izdihnem. To je najin otrok. Vzgajava ga v najboljši veri, da bo pošten in odgovoren človek, ki bo spoštoval soljudi. Tudi svoje starše. In če res pride ta dan, ko se bom z ekstra gubami na obrazi in z nekaj starostnimi pegami več presedala po sodiščih, zaradi mojega nadobudneža, potem naj bo. Takrat si bom rekla: “Petra spodletelo ti je kot mami, roditeljici in vzornici.”

Čeprav si verjetno kdo sedaj misli, boš že videla čez 15 let, vse bo za tabo prišlo. Veste kaj, trenutno mi za to, kaj bo čez 15 let dol visi! Danes živimo in danes se učimo. Živimo v dobi, ko je splet del nas, našega vsakdana in naše družbe. Kdor to zanika, še ni čisto dojel realnosti okoli sebe. Živimo v času številnih priložnosti povezanih z moderno tehnologijo, ki jih moramo izkoristiti. Lahko pa čisto po človeško nostalgično vzdihnemo in rečemo, oh kako je bilo včasih lepo, ko smo plezali po drevesih in jedli zemljo. Ja, krasno je bilo! Ne zamenjam niti ene minute, ki sem jo s prijatelji preživela na prostem.

AMPAK.

Ja, sledi ampak. Meni je bilo krasno tudi, ko sem prižgala televizijo in si ogledala risanko v angleščini ali pa slovenščini, no pa Esmeraldo sva gledali z mamo Zbiljsko. Nepozabni časi. In prav ta pošastna štirioglata škatla mi je omogočila (naj povem, da sta mi starša vedno grozila, da bom dobila štirioglate oči od gledanja televizije), da sem se naučila angleščine in španščine. Brez dragih jezikovnih šol. Brez večjih težav. SAMO zato, ker sem gledala televizijo. In vem, da nisem edina. Ko bi vsaj kdaj pogledala še kakšno sezono Komisarja Rexa! Pri nemščini sem pa pogrnila na celi črti, kljub tečaju in 4 letnemu šolanju na gimnaziji.

In prav televizija, internet, radio in konec koncev mobitel so bili moj navdih, da bom nekoč delala v medijih. Pisala, snemala, napovedovala, raziskovala… Tehnologija me je definirala. Kljub strahu, da bom dobila štirioglate oči, je to danes moj kruh in moje poslanstvo.

Kaj je bistvo? Splet in moderna tehnologija nasploh, sta tako fantastična in briljanta, če ju le znamo pravilno uporabljati. Predvsem v pravi meri. Strinjam se, lahko je nevarno. Ampak nevaren je lahko tudi pohod na Triglav brez prave opreme. Tega nam manjka. Prave “opreme” za uporabo moderne tehnologije. In to je naše poslanstvo. Otroke opremiti z znanjem, kaj je prav in kaj narobe. Najprej doma, potem v družbi in nenazadnje v izobraževalnih ustanovah. Ne samo na spletu, tudi v življenju. Potem bomo lahko mirni in nihče ne bo nikogar tožil, zaradi objave pihanja svečk na torti za drugi rojstni dan.

Ravnovesje je pomembno v življenju. Pri uporabi spleta, gledanju televizije, druženju, delu in vzgoji. Ravnovesje iščemo celo življenje. Nič ni samo črno in nič ni samo belo. Tudi sneg je včasih malo rumen 😉 Človek ima eno čudovito prednost, ki jo druga živa bitja nimajo. Razum. Dajmo ga sem pa tja uporabit. Drugače smo samo živali, ki hodijo po dveh nogah. Ampak to zna pa že vsaka opica!

Lp, Petra

Draga Petra, življenje me je prehitelo!

Prazniki so me prehiteli. Pravzaprav ne, prehitel me je ta nemogoč življenjski tempo. Prehitelo me je življenje. Prvič po desetih letih nismo naredili in poslali novoletnih voščilnic, spekli niti enih piškotov. Prvič od kar imam družino nisem naredila adventnega koledarja… Kdor me pozna ve, da to zame ni normalno in je znak za alarm… Po več kot tednu dni kavča, lekadolov, čaja, TVja, robcev in tečnarjenja sem danes končno vsaj toliko bolje, da strnem misli, ki se mi podijo po glavi že ves ta čas. Že nekaj mesecev imam ves čas občutek, da nekaj lovim. Dnevi so organizirani do minute, plan tedna morava s Tjažem močno premisliti in organizirati, da se ne zgodi kakšen neljub pripetljaj, ko bi kje »pozabila« kakšnega izmed otrok. Planer je postal moj najboljši prijatelj, oči taksist, mami pa podaljšek najine vzgoje in varno zatočišče za otroke med tem, ko se midva prebijava skozi dneve vsak s svojimi tisočerimi obveznostmi. Brez njune pomoči pravzaprav sploh nebi mogla imeti družine ali pa vsaj ne službe. Ampak a ni to grozno?!

Vedno sem govorila in zagovarjala mnenje, da za svoj družino želim poskrbeti sama. In ko se zaveš, da je to nemogoče, da ti v najboljšem primeru ostaneta dve uri na dan, ki jih lahko posvetiš njim, ki so ti najdražji… No, takrat je padec na realna tla kar boleč. In tako tehtam in iščem rešitve. Časa, ki bi ga porabila zase že itak nimam. Sprašujem se, kje ženske najdejo čas za kozmetičarko, masaže in razvajanja podobnih vrst, med tem, ko meni še do frizerja ne uspe priti? Pa vem, da je nujno poskrbeti zase. Samo kaj ko me čaka kup perila in pomoč pri domačih nalogah, pa spraševanje pred testom in čiščenje kopalnice. Vem, da boš rekla, da vse to lahko počaka.

In tudi čaka, dokler res ni nujno in skrajni čas. Podobno se dogaja s časom za širšo družino, prijatelje. Vse prevečkrat zvečer pretehta kavč in razvlečena pižama namesto večernega druženja. Pa vedno, in to ti veš najbolje od vseh, res vedno sem si znala vzeti čas za meni ljube ljudi. Kaj se dogaja?! In predvsem kam to pelje? Preveč informacij, preveč želja, preveč impulzov, preveč izzivov, preveč dejavnosti, preveč možnosti, preveč, preveč, preveč vsega. Občutek imam, da mi bo razneslo glavo. Toliko stvari je, ki se mi zdijo nujne in brez katerih se mi zdi, da ne znam ali pa nočem živeti. Toliko priložnosti, ki jih ne želim zamuditi, toliko ljudi, ki so navdih in zgled, ki pa vse to zmorejo. Kaj znajo oni drugače kot jaz? Je res rešitev v vsakodnevnem hitenju, v organizaciji do zadnje minute? Kje pa je spontanost, ki jo tako obožujem? Kar streslo me je zadnjič, ko je Tjaž komentiral kako je se »spontana Ana« spremenila v »splanirano Ano«. Ne! Nočem tega. Pa to ne pomeni, da nočem odgovornosti. Želim samo malo svobode, možnost za spontano kavo ali pa večer v dvoje brez, da ga je potrebno vpisati v koledar tedne vnaprej. Žal rešitve nimam. Še. Tudi seznama prioritet nisem napisala. Vem samo, da moram poslušati sebe in svoje telo. Tokrat mi je jasno pokazalo, da takšen tempo pač zanj ni sprejemljiv. Obljubljam si, da bom večkrat rekla NE. Da bom večkrat vse tisto, kar naredim za druge, naredila tudi zase. Še več bom objemala in še bolj bom hvaležna. Ne bom se primerjala z drugimi in tudi če na tisto dopoldansko kavo ne morem jaz, jo privoščim vsem tistim, ki lahko grejo. Parfum na katerega namigujem že nekaj časa si bom kupila kar sama in neskončno bom cenila vse tiste trenutke, ki jih preživim z vsemi mojimi. Svojo energijo bom usmerila v projekte, ki me napolnjujejo. PetrAna je svetla točka v tem mojem norem tempu. Projekti res terjajo svoj čas, vendar energija, ki jo dobim nazaj pa je neprecenljiva. Več vsega tega! No, verjetno je rešitev nekje vmes. Trenutno sem spočita in polna elana, tako da ko se bom spet jezila in tarnala nad obveznostmi in časom, ki ga nimam, me prosim opomni, da si preberem zgornji zapis.

Reči JA sebi je verjetno najtežja stvar, ki se je učimo celo življenje. Jaz definitivno potrebujem več lekcij, da bom zares razumela. Vendar mogoče, samo mogoče te lekcije počasi začenjajo rojevati svoje sadove…
Ana