Je človek sploh še kaj vreden? Se bomo raztrgali za j***** lučko na supergici?

Sobota popoldne. Baby center Kranj. Stojim v vrsti za plačilo in čakam. Najprej ne namenim prevelike pozornosti družini pred mano, a že čez nekaj minut zastrižem z ušesi. Moški se razjarjen prestopa pred blagajno, prodajalka se poti od nervoze, žena rdeča do ušes in dve hčerki, ki le nemo opazujeta dogajanje.

Zgodba: Pred več kot mesecem dni so mlajši hčerki kupili supergice. Take fletne, z lučkami. Saj veste, ko hodiš se prižge lučka in tako naprej, dokler vse skupaj ne ugasne. Očitno je imela deklica smolo in lučka na desni supergici je kaj kmalu ugasnila za vedno. No, leva supergica, ta je bila šele lumpa, ona pa je vseskozi gorela. In kaj je hujšega kot to, da se ti pokvari lučka na supergicah?!? Ne razumite me narobe, razumem, da imamo potrošniki svoje pravice in razumem, da imamo občutek, da nam poskušajo povečati elastičnost na vsakem koraku. Prav je, da se postavimo zase in da se v okviru možnosti pogajamo za svoje pravice. AMPAK (velik ampak) ne razumem pa sledečega. Moški, ki je stal pred mano v trgovini torej nekdo, ki je oče, mož, sodelavec in prijatelj, ne vem kakšne vloge igra v življenju, ampak v tistem trenutku je očitno na vse pozabil.
Je človek sploh še kaj vreden? Je treba vedno z vsemi orožji nad malega človeka? Za vsako ceno? Za jebeno pokvarjeno lučko na supergici?
Stal je kot napihnjen pav, ki so ga križali s puranom, v eni roki je držal mobilni telefon in bral levite ubogi prodajalki, kakšne so njegove pravice, da mu bo ONA plačala za njegov izgubljeni čas, da bo prišel z odvetniki, mahal je proti njej, njegova žena pa se je iz sekunde v sekundo krčila. Prisežem, kar lezla je skupaj. Prodajalka mu je mirno razložila, da proizvajalec zagotavlja garancijo le za mesec dni in da lahko izpolnita reklamacijski list, vendar ni nujno da bosta z reklamacijo uspela. Razloži mu prvič, razloži mu drugič in razloži mu tretjič. Na robu obupa izpolnjuje reklamacijski list, žena ji šepeta osebne podatke. Moški še bolj nori, žena še bolj zardeva in potem pogledam punčki. Hčerki sta brez izraza na obrazu “pili” očetove besede in v tistem trenutku me je zadelo. Učimo z zgledom, kajne? Kakšno sporočilo je dotični oče ravnokar predal malima dvema? Je človek sploh še kaj vreden? Je treba vedno z vsemi orožji nad malega človeka? Za vsako ceno? Za jebeno pokvarjeno lučko na supergici? Kako lahko pričakujemo veliko strpnost do rasnih, spolnih, verskih skupin, ko pa nismo sposobni niti kančka spoštovanja do prodajalke, poštarja, medicinske sestre, kupca, pacienta ali pa soseda. Kam smo prišli? Srčno upam, da deklici ne čez nekaj let ne bosta j*** mater natakarju, ki jima bo prinesel hladno juho ali pa šoferju, ki se bo obiral pri izstavljanju karte. Srčno upam, da jima je mama doma razložila, da je bilo vse skupaj pretiravanje in da se tako pač ne obnašamo. Ker tako veleva bonton na katerega je dotični oče pozabil. Srčno upam, da bosta deklici pozabili na lučko na supergah in dogodek, ki je tistega sobotnega dne v zadrego spravil vse prisotne trgovini. Lučke na supergah bodo enkrat iz mode, spoštovanje dragi moji pa nikoli. Spoštovanje bo vedno IN.
Lučke na supergah bodo enkrat iz mode, spoštovanje dragi moji pa nikoli. Spoštovanje bo vedno IN.
Za tale zapis sem se morala malo ohladiti, ker če bi ga pisala neposredno po dogodku, bi bil popolnoma neprimeren za deljenje. Mene so doma vzgajali v duhu, da včasih raje kaj spregledam ali pa malo potrpim. Pač strpnost. Poveš na lep način. Oceniš situacijo. Delaš z občutkom. Še posebej če nekoga ne poznaš in  ne veš kakšna je njegova zgodba.
Ubistvu pa je  zapis nastal na pobudo blogerskih kolegic. Nastal je v luči strpnosti in spoštovanja. Pa ne do kakšne posebne skupine, ampak do nas sami, do ljudi. Za boljši, lepši jutri.
#vsizaspoštovanje
Lp, Petra

Comments are closed.