Epilog mora bit in pika!

Ko sem prvič slišala za izmenjevalnico oblačil pri nas, se mi je zdela ideja odlična. Kako da ne, saj sama oblačila svojih otrok ves čas nekaj menjam, zamenjujem, ponujam okrog, sem vesela, če mi kdo prinese kaj kar lahko uporabimo in če sama lahko komu dam kaj, kar lahko uporabi. Izmenjevalnico se torej kot mama grem na mikro nivoju praktično odkar imam otroke…

Ko sem pred zimo zopet menjala sezonsko garderobo v otroških omarah pa me prešine ideja: »Projekt menjave otroških oblačil v našem kraju s Petro lahko speljeva pod okvirom PetrAne!« Petri seveda ni bilo potrebno dvakrat reči. Ideja je bila rojena. Kar nekaj časa sva o njej debatirali, kasneje, ko sva povedali na glas pa sva naleteli na neverjetno pozitiven odziv. Prav zagon sva dobili z vso podporo domačih, prijateljev in lokalne skupnosti.

Sestavljanke so se začele sestavljati in vse je steklo kot po maslu. Seveda sva s Petro preživeli ogromno časa med zlaganjem oblačil (kar ni najino najljubše opravilo), usklajevanju terminov, osebnimi prevzemi oblekic, sortiranju in razvrščanju, angažiranju ljudi za pomoč na samem dogodku…Kar mravljince sem imela, ko se je bližala sobota. Vreme je bilo napovedano čudovito, midve sva pokali od pričakovanja in vse skupaj se je moralo samo še začeti.

Jutranja kavica in selfi pred dogodkom sta bila obvezna. V tistem trenutku sem se počutila skoraj kot pred začetkom Petrine poroke dve leti nazaj, polna pričakovanja, če se bodo dogodki odvili tako kot smo jih organizirali. In so se! Ok, manjšega zapleta s postavitvijo stojnic in našimi moškimi ne bom posebej omenjala, vse ostalo pa je teklo točno tako kot je moralo. ? Obleke smo lično in pregledno razporedili, uredili otroški kotiček, zavrteli muziko in ljudje so pričeli prihajati. Kakšen dober občutek! Brez drame, brez panike… Kot da so vsi slišali, da si želiva, da bi bil dogodek obvladljiv in gneča ne prevelika.

Mnogo otročkov je na račun dogodka dobilo lepo ohranjena (za njih nova) oblačila in obutev, starši so prihranili nekaj denarja, midve sva dokazali, da se s pripravljenostjo, dobrim namenom in dobro organizacijo lahko naredijo veliki premiki. In pridobili sva skupno izkušnjo da zmoreva! Na tem mestu gre en velik hvala najini družini in bližnjim prijateljem, ki so nama definitivno »držali štango« ves čas, Turističnemu društvu Zbilje, Televiziji Medvode in Občini Medvode. Brez vseh ljudi, ki stojijo za temi imeni bi PetrAna to težko izpeljala. Kaj naj rečem, ponosna sem na naju in… Komaj čakam naslednjo noro idejo, ki jo bova realizirali!

Ana


Ko je Ana prišla do mene z idejo o izmenjavi oblačil si nisem čisto predstavljala kaj naj pričakujem. Vendar… Takoj sem bila za! Življenje je prekratko, da ne bi bila. Verjela sem, da sva sposobni organizirati dogodek, po drugi strani pa me je bilo strah do kosti, kako bova vse skupaj izpeljali. Začeli sva počasi, korak za korakom. Najprej sva določili datume in pomožne datume. Potem sva počasi začeli  postavljati koncept. Joj, kar metuljčke sva imeli v trebuhu, ko sva sestankovali in si pošiljali smse z idejami! Sam projekt je bil za naju, kar  velik zalogaj.

Najprej strah, če se bo sploh kdo odzval, ko pa so začeli prihajati prvi ljudje in naju spraševati za podrobnosti, sva doživeli nov velik vprašaj. Bova zmogli? Kaj če bo kaos, kaj če bo dež, kaj če ne dovolj ljudi za izmenjavo, kaj če… Koliko vprašajev. In res sva dokazali, da sva druga drugi takšna podpora, ki je ne moreš opisati z besedami. Tako dobro se poznava, da točno veva kdaj bo prišel trenutek, ko bo ena od naju popustila in potrebovala moralno podporo druge. Vsaka je močna na svojem področju, vsaka pozna nekaj ljudi, ki so nama nesebično priskočili na pomoč. In najlepši del? Skupaj smo stopili kot družina. Midve z Ano sva kot nori zlagali in sortirali oblačila, skrbeli za promocijo dogodka, predvidevali vse možne scenarije, mami je pomagala z varstvom medtem ko sva midve čepeli v kupih (ne pretiravam!!) cunj, oči je izdeloval lesene napise in logo, Jure je na dogodek pripeljal še Lucijo in skrbela sta za dobro voljo, Matija je poskrbel za vse najine muhe in varstvo Martina, skratka vsi smo sodelovali. Tako lepo smo stopili skupaj in dosegli en res fantastičen dogodek, ki nas je napolnil z dobro voljo in tisto prijetno utrujenostjo. Pika na i so bili topli domači rogljički, ki jih je mami spekla tisto sobotno jutro in so še dodatno razveselili vse obiskovalce. Kakšen fantastičen občutek! Prijatelji, ki so pomagali, znanci in lokalna skupnost, neprecenljivo ko vidiš na koliko ljudi se lahko zaneseš! Na koncu pa popolno zadovoljstvo in opečen obraz (ja celo vreme je sodelovalo z nama). Kar pa me je čakalo po sobotnem dnevu pa je bil višek ironije. Za poslastico sem doma zložila dva velika škafa cunj 🙂 🙂

Včasih je potrebna le nora ideja tvoje sestre, da se življenje za nekaj dni postavi na glavo-v dobrem smislu! In epilog? Vsaka stvar potrebuje svoj epilog, kajne? Nekaj vam lahko izdam, PetrAna še ni rekla zadnje 😉

Petra 😉

Comments are closed.