Draga Petra, življenje me je prehitelo!

Prazniki so me prehiteli. Pravzaprav ne, prehitel me je ta nemogoč življenjski tempo. Prehitelo me je življenje. Prvič po desetih letih nismo naredili in poslali novoletnih voščilnic, spekli niti enih piškotov. Prvič od kar imam družino nisem naredila adventnega koledarja… Kdor me pozna ve, da to zame ni normalno in je znak za alarm… Po več kot tednu dni kavča, lekadolov, čaja, TVja, robcev in tečnarjenja sem danes končno vsaj toliko bolje, da strnem misli, ki se mi podijo po glavi že ves ta čas. Že nekaj mesecev imam ves čas občutek, da nekaj lovim. Dnevi so organizirani do minute, plan tedna morava s Tjažem močno premisliti in organizirati, da se ne zgodi kakšen neljub pripetljaj, ko bi kje »pozabila« kakšnega izmed otrok. Planer je postal moj najboljši prijatelj, oči taksist, mami pa podaljšek najine vzgoje in varno zatočišče za otroke med tem, ko se midva prebijava skozi dneve vsak s svojimi tisočerimi obveznostmi. Brez njune pomoči pravzaprav sploh nebi mogla imeti družine ali pa vsaj ne službe. Ampak a ni to grozno?!

Vedno sem govorila in zagovarjala mnenje, da za svoj družino želim poskrbeti sama. In ko se zaveš, da je to nemogoče, da ti v najboljšem primeru ostaneta dve uri na dan, ki jih lahko posvetiš njim, ki so ti najdražji… No, takrat je padec na realna tla kar boleč. In tako tehtam in iščem rešitve. Časa, ki bi ga porabila zase že itak nimam. Sprašujem se, kje ženske najdejo čas za kozmetičarko, masaže in razvajanja podobnih vrst, med tem, ko meni še do frizerja ne uspe priti? Pa vem, da je nujno poskrbeti zase. Samo kaj ko me čaka kup perila in pomoč pri domačih nalogah, pa spraševanje pred testom in čiščenje kopalnice. Vem, da boš rekla, da vse to lahko počaka.

In tudi čaka, dokler res ni nujno in skrajni čas. Podobno se dogaja s časom za širšo družino, prijatelje. Vse prevečkrat zvečer pretehta kavč in razvlečena pižama namesto večernega druženja. Pa vedno, in to ti veš najbolje od vseh, res vedno sem si znala vzeti čas za meni ljube ljudi. Kaj se dogaja?! In predvsem kam to pelje? Preveč informacij, preveč želja, preveč impulzov, preveč izzivov, preveč dejavnosti, preveč možnosti, preveč, preveč, preveč vsega. Občutek imam, da mi bo razneslo glavo. Toliko stvari je, ki se mi zdijo nujne in brez katerih se mi zdi, da ne znam ali pa nočem živeti. Toliko priložnosti, ki jih ne želim zamuditi, toliko ljudi, ki so navdih in zgled, ki pa vse to zmorejo. Kaj znajo oni drugače kot jaz? Je res rešitev v vsakodnevnem hitenju, v organizaciji do zadnje minute? Kje pa je spontanost, ki jo tako obožujem? Kar streslo me je zadnjič, ko je Tjaž komentiral kako je se »spontana Ana« spremenila v »splanirano Ano«. Ne! Nočem tega. Pa to ne pomeni, da nočem odgovornosti. Želim samo malo svobode, možnost za spontano kavo ali pa večer v dvoje brez, da ga je potrebno vpisati v koledar tedne vnaprej. Žal rešitve nimam. Še. Tudi seznama prioritet nisem napisala. Vem samo, da moram poslušati sebe in svoje telo. Tokrat mi je jasno pokazalo, da takšen tempo pač zanj ni sprejemljiv. Obljubljam si, da bom večkrat rekla NE. Da bom večkrat vse tisto, kar naredim za druge, naredila tudi zase. Še več bom objemala in še bolj bom hvaležna. Ne bom se primerjala z drugimi in tudi če na tisto dopoldansko kavo ne morem jaz, jo privoščim vsem tistim, ki lahko grejo. Parfum na katerega namigujem že nekaj časa si bom kupila kar sama in neskončno bom cenila vse tiste trenutke, ki jih preživim z vsemi mojimi. Svojo energijo bom usmerila v projekte, ki me napolnjujejo. PetrAna je svetla točka v tem mojem norem tempu. Projekti res terjajo svoj čas, vendar energija, ki jo dobim nazaj pa je neprecenljiva. Več vsega tega! No, verjetno je rešitev nekje vmes. Trenutno sem spočita in polna elana, tako da ko se bom spet jezila in tarnala nad obveznostmi in časom, ki ga nimam, me prosim opomni, da si preberem zgornji zapis.

Reči JA sebi je verjetno najtežja stvar, ki se je učimo celo življenje. Jaz definitivno potrebujem več lekcij, da bom zares razumela. Vendar mogoče, samo mogoče te lekcije počasi začenjajo rojevati svoje sadove…
Ana