Draga Petra, vse je res!

Pišem ti ob jutranji kavici v sončni Valencii. In… vse je res! Jurček se je izkazal za več kot odličnega »sopotovalca«. Še več, izkazal se je za odličnega gostitelja.

Ideja o Valencii je padla na žuru ob rojstvu vajinega Martina in v resnici nisem verjela, da jo bova z Moniko tudi izvedli. Ni se mi zdelo ravno primerno, da motiva Lucijo (Juretova punca) pri študiju. Pa je »zagrabil« Jure in mi dve se nisva prav nič upirali. Uredil nama je letalski karti, check in, prevoz do Milana, midve sva morali organizirati samo varstvo za piščance in spakirati kovčke. Ko sem vprašala Jureta kaj naj prineseva je rekel, da samo dobro voljo, za vse ostalo bo poskrbljeno. Pravzaprav se nisem preveč ukvarjala s tem, saj sem imela norišnico doma pa tudi z Moniko se imava itak vedno in povsod odlično. Vendar, draga moja Petra, Jure me je dobesedno osupnil!

Ko sva prileteli na letališče nama je poslal sms s točnimi navodili kam in na kateri metro morava, na postaji pa sta naju z Lucijo počakala z nasmehi do ušes. Na poti do njunega stanovanja je kupil kruh, v stanovanju nama je pripravil malico in naju nato »dal spat« za nekaj ur, ker je vedel da je za nama neprespana noč. Nato naju je zbudil s pico in pivom (saj veš, da z Moniko na hrano vedno padeva) in potem sva končno lahko začeli razmišljati. Peljal naju je do najinega stanovanja (za katerega je že prej »naštudiral« kje je) in nato je sledilo pohajkovanje po mestu. Tako ležerno, s hrano, kavicami in pijačkami. Zvečer sta naju peljala na tapase, ki so se seveda po špansko zavlekli pozno v noč.

Top gostitelja in mi dve z Moniko.

Sledil je popolno organiziran naslednji dan. Ogled mesta, parkov, trgov, tradicionalna hrana in pijača. Celo za trgovine je že vedel kje bom sigurno našla nekaj za vse vas, moje doma. Počutje je bilo odlično in v resnici lahko rečem, da me je naš Zlatko popolnoma osupnil. Pa ne, da sem pričakovala, da se ne bi nič potrudil, ampak v taksnem obsegu? Top! Pričaral nama je res odklop in počitniško vzdušje, saj nama ni bilo treba razmišljati o nobenih prevozih, zemljevidih, znamenitostih, ki jih morava se pogledat, ampak sva samo uživali v razgledih, hrani pohajkovanju in opazovanju ljudi. In veš kaj je najboljše? Da še vedno traja. ?

Še ena stvar je, ki bi ti jo rada povedala. Tokrat kot starejša sestra, izkušena in predvsem bolj utrujena mama. Vsake toliko časa (predlagam vsaj enkrat na leto) moraš pustiti svoje(ga) čmrlja doma in z najboljšo prijateljico (sestro/bratom) nekam oditi za nekaj dni. Potem naslednjih nekaj dni rešuješ svet, odnose, pohajkuješ, spiš in se zabavaš ( dovoljeno je iti tudi v toplice, na morje). Bistvo je, da se odmakneš od vsakodnevne rutine in ravno s tem jo začneš spet pogrešati. Ko prideš nazaj pa imajo otroci bolj veselo mamico, mož pa bolj zadovoljno ženo. Po nekajletnem prakticiranju napisanega ti lahko iz prve roke povem, da deluje.

Tole pa je popotnica mojih piščančkov, ki me je pričakala v kovčku 😉

Pošiljam ti poljub iz sončne Valencie,

Ana

Ps. komaj čakam, da se vidiva in ti povem vse podrobnosti. ?