Draga Petra, to je bila preroška izjava!

Dobro leto nazaj je mama Pepca ob najinem klasičnem pretresanju takratnih aktualnih tem izjavila nekaj, kar je imelo resnično preroški pomen. »Veš Ana« je rekla, »čudno ozračje je, takšno napeto, kot je bilo pred drugo svetovno vojno, nekaj se bo zgodilo«. Pa sem zamahnila z roko in jo začela hecati in misli obračati na pozitivno. Pravzaprav sem jo še prepričevala kako lepo nam je in kako smo kot družba napredovali in da kaj takega se pa že ne more več zgoditi …

Včeraj sem se spet spomnila te izjave. Priznam, dalo mi je misliti. Mama je imela prav. Res je bilo nekaj v zraku in samo tenkočuten in življenjske modrosti poln, umirjen um je zmožen začutiti duh spremembe. Vsi mi, vpeti vsak v svoj noro pomemben urnik in zaverovani v to, kaj vse moramo narediti, da nas jutri čaka boljši, lepši, uspešnejši dan pa smo bili preveč zatopljeni v svojo vsemogočnost, da bi lahko videli, da svet drvi v prepad. Da smo kot družba pozabili na tiste stvari, ki so zares pomembne. Da je ego(t)izem tisto, ki je glavno gonilo posameznika. Jaz, moje, večji, boljši, najboljši, prva, pohvaljena, napredovanja, insta-všečki, … Vse, da bo jutri boljši ZAME in samo zame.

V mojih očeh smo padli na izpitu. Namesto, da bi stopili in držali skupaj smo se popolnoma razdvojili.

In nato se zgodi nekaj, česar mislim, da si ni znal predstavljati nihče od nas. In kaj stori družba? To je tisto, kar me v danem trenutku najbolj žalosti. Še vedno ne prepoznamo nevarnosti. Pa ne nevarnosti samega virusa (ok, tudi tega ne zanikam), ampak nevarnosti, da izgubimo svojo človeškost. V mojih očeh smo padli na izpitu. Namesto, da bi stopili in držali skupaj smo se popolnoma razdvojili. Niti ne samo razdvojili, ampak ima skoraj vsak v glavi svojo teorijo (zarote ali pa obratno), ki ji verjame. Kot ovce sledimo informacijam s katerimi smo bombardirani na vsakem koraku in ne uporabljamo  lastne zdrave pameti. Kaj ko bi za trenutek vsak pri sebi pomislil in razmislil kaj želi sočloveku. Pa ne sočloveku v filozofskem smislu, ampak bližnjemu v svoji neposredni okolici? Mu želi zdravja? Verjetno mu. Ok. Ostani doma, če si bolan. Ne razumem, a je to res tako zelo težko? Prav to, da ne sebi ne okolici ne želim priznati, da nečesa ne (z)morem nas je pripeljalo tako daleč. Nismo vsemogočni in prav naše razmišljanje, da smo nenadomestljivi je srž problema s katerim se trenutno soočamo. Če bi znali poslušati in slišati svoje telo in takrat, ko nismo ok ostali doma, ne bi potrebovali niti mask v takšnem obsegu, kot so nam odrejene sedaj (ja, odrejene-grozno!!)

Tokrat res ne gre za to kdo je boljši in kdo ima prav ampak gre za to, da le skupaj lahko premagamo tole brez hudih posledic.

Ne razumem, zakaj je potrebno vedno iskati seme zla in zarote, ko pa bi nam moralo vsem biti skupno, da poskrbimo en za drugega in za boljši jutri sebe, naših otrok in naših bližnjih. Tokrat res ne gre za to kdo je boljši in kdo ima prav ampak gre za to, da le skupaj lahko premagamo tole brez hudih posledic. Trenutna situacija je kot nekakšen team building za državo, preizkušnja kjer se vidi ali državljani znamo držati skupaj in najti skupne rešitve ali ne. Trenutno nam ne kaže najbolje. Niti najmanj. Bolj imam občutek da vsak vleče v svojo smer in da so vrvice že tako napete, da bo igre kmalu konec, zaključek pa ne bo pozitiven. Ne zavedamo pa se, da bomo ravno mi, navadni ljudje v rokah na žalost držali krajši konec vrvi.

Mislim, da je več kot jasno, da je mamina intuicija imela prav. Trenutno stanje se v resnici lahko primerja z vojno. Zanimivo pa je, da ob zunanjem sovražniku narod navadno stopi skupaj in naredi vse, da pred njim zaščiti člane družbe, mi pa počnemo ravno obratno. Obračamo se eden proti drugemu in pljuvamo v lastno skledo. Namesto da bi iskali rešitve iščemo krivce, namesto da bi sejali optimizem sejmo jezo. Še je čas da se rešimo, pa ne pred virusom, ampak pred izgubo tistega kar dela človeka človeškega- sočutja. Pomislimo na bližnjega in tisto kar želimo in delamo zase delajmo tudi zanj. Trenutno stanje je odraz egocentrične naravnanosti vsakega posameznika in skrajni čas je da jo presežemo. Želim si, da bi otrokom lahko rekla, vidite, ker smo držali skupaj nam je uspelo, saj jih prav tega vsak dan učim- da je potrebno držati skupaj. Skupaj kot par, skupaj kot bratec in sestrica, skupaj kot prijatelj, sodelavec in končno, skupaj kot družba. Saj še znamo, a ne?

Pošiljam ti en anti-korona objem,

Ana