Draga Petra, to je bil trenutek streznitve!

Nekaj dni nazaj, ob polni luni smo se z otroki zvečer peljali na letališče po Tjaža. Nebo je bilo brez oblačka in pogled na veliko luno, ki je osvetljevala Smledniški grad je res bil veličasten. Otrokom kažem in razlagam o čudovitem razgledu zraven pa že brskam za telefonom, da bom trenutek ovekovečila, slikala, posnela… Skratka objavila na socialna omrežja. In nato me spreleti: »Ana v avtu imaš tri otroke!!!« Telefona nisem prijela v roke, mi je pa dogodek dal material za razmišljanje.

Pa ni bilo prvič, ko sem opazila, da je moje funkcioniranje podrejeno življenju na socialnih omrežjih. Celo na kakšen mini zlet sem že peljala otroke, ker sem si že vnaprej ustvarila podobo v glavi, kje jih bom lepo slikala in potem to objavila na fb. A ni žalostno, da življenje gledamo skozi prizmo naših virtualnih življenj? V resnici je grozno, da smo pravzaprav tako izpraznjeni in nesamozavestni, da potrebujemo potrditve in všečke ljudi, ki jih verjetno niti ne poznamo, da si napolnimo ego in zrastemo za nekaj centimetrov. Nič ne rečem, tudi na izletu, ki je nastal zaradi želje po fotografiji za virtualne prijatelje smo se imeli dobro, vendar pa je namen vsega skupaj res bizaren.

Včasih smo fotografirali zato, da smo ovekovečili trenutke za spomine, danes pa se fotografiramo za všečke. Pa so zato njoki, ki sem jih pripravila kaj bolj okusni? Čisto nič, samo bolj hladni so, ko jih dam na mizo, ker je bilo nujno »prijateljem« pokazati fotko, kako cool sem, ker znam narediti domače. In to iz pirine moke! Bravo Ana, 50 všečkov. A je to tako, kot, da me nekdo potreplja po rami?! Pravzaprav ustvarjamo sliko sebe, kakršne želimo, da bi nas drugi videli. Tiste Ane, ki nima razmetane omare, ne nerga nad otroki, kuha samo zdrave obroke, se redno rekreira, ob večerih spije kozarček z možem ob kaminu in gre na koncert s prijateljicami. Še ko je bolna pije zdrave čaje in bere poučno literaturo. Itak! Nato pa svizec zavije čokolado v folijo. ? Seveda tudi ta Ana obstaja, vendar pa je še mnogo več kot samo to. Ima večkrat mastne lase, pa gube na čelu in nabirajo se ji nogavice brez parov. Otroke bi nujno morala peljati k frizerju pa se ji to ne zdi tako pomembno, njen mož si večino časa srajce lika sam. Zvečer rada gleda Reko ljubezni in tudi če je to narobe, jo pusti gledati tudi svojim otrokom. Seveda pa vsega tega ne bo slikala in delila s širnim svetom. Ker so stvari, ki morajo ostati za štirimi stenami.

Seveda pretiravam in potenciram, vendar pa vse skupaj ni daleč od resnice. Dejstvo je, da je to naša realnost. Meja med virtualnim in resničnim je vedno bolj zabrisana in včasih že zelo, zelo tanka. Tisti ki me dobro poznajo vejo, da se rada družim, plešem, dobro jem in pijem, se objemam, smejim… torej počnem otipljive stvari z otipljivimi ljudmi. ? Prav tako pa rada stvari delim in tudi gledam na socialnih omrežjih. Mislim, da s tem ni nič narobe dokler zna človek živeti v realnem življenju. Me pa skrbi moje otroke, saj baze in temeljev kot jo imamo mi iz časov pred fb nimajo. In izjava : »mami a nismo lepi, daj nas slikaj za na facebook« izgleda smešna v resnici pa je zelo strašljiva.

Tako da draga moja Petra, po vsem napisanem te izzivam: si upaš določiti del dneva in ga preživeti brez socialnih omrežij? Da vidiva koliko sva v resnici zasvojeni, predvsem pa opazujeva, kaj vse lahko človek doživi brez okovja aparatur in naprav, ki nam krojijo vsakdan.

 

Objem,

Ana