Draga Petra, sredi trgovine sem zajokala, ampak moj dan je dobil smisel!

Ravnokar sem dobila življenjsko lekcijo o tem, kako lahko nekomu polepšaš ali pa uničiš dan. Takole je bilo. Po jutranjem obisku zobozdravnika ugotovim, da sem v plusu s časom, torej lahko na hitro opravim še nakup v trgovini in s tem pridobim čas za popoldansko druženje z otroki. Juhuhu! Vesela se zapodim med police, hitro pikiram do blagajne in začnem zlagati na tekoči trak. Prodajalke ni bilo, gneče tudi nobene, kar je moj nasmeh še povečalo, saj to pomeni da bom nakup opravila mirno, brez prerivanja in tekmovanja s prodajalko. ? Saj veš, trgovine pač niso moji najljubši kraji… No, vsekakor se moj nakup ni iztekel mirno. Niti v sanjah si ne bi mislila, da se mi bo danes kaj podobnega zgodilo. In ne, ni bila neprijazna prodajalka niti nisem pozabila denarnice (kar sicer nebi bilo prvič).

Nadaljujem tam, da sem začela zlagati na tekoči trak. Sama sem bila. Ko že nekaj izdelkov zložim opazim za menoj gospoda s pivom (precej piva) in spreleti me, da bi ga spustila naprej. No, tu bi se moja zgodba tudi končala, če bi to naredila. Pa ne vem zakaj nisem, ker v moji navadi je da to naredim. Očitno mi je Življenje pripravilo lekcijo. Torej zlagam, on pa stoji za menoj. Grem do blagajne in ko začnem stvari ponovno zlagati v vreče, je zadaj že precej ljudi. Takrat pa se temu »gospodu« odveže jezik. Začne me oblagati z »razvajeno smrkljo«, ki ne opazi ljudi za seboj, z »gospodično, ki je vse razmetala po pultu, da on ne more svojega odložiti gor«, s tem, »da zato pa je tako na svetu, ker ljudje ne opazimo drugih«, »da ga zanima kako imam doma, če je tukaj vse razmetano«…. Prodajalka se je še prijazno postavila meni v bran, jaz pa ne vem zakaj nisem zmogla nič. Hitela sem zlagati svoje stvari, v bistvu pa bi se najraje pogreznila v zemljo. Ja, bilo mi je nerodno, in kar je bilo še huje začele so me oblivati solze… sedaj sem jezna, ker nisem povedala par krepkih (kar bi v večini primerov tudi storila), takrat pa se mi ni zdelo vredno.

Ljudje so se nasmihali, zmajevali z glavo, nihče pa ni rekel nič. In tako je ostalo pri »razvajeni smrklji, ki nima občutka za ljudi.« Domov sem prijokala. Hudo mi je bilo predvsem zato, ker če je kaj vrednota, ki jo v življenju najbolj zagovarjam, je pomoč sočloveku in sočutje do drugih. A ni zanimivo, da sem ravno to »pokasirala« danes? No, jaz že vem da ni tako, pa vseeno zaboli, ko vidiš kako mrzlično tega primanjkuje naši družbi.  Ko sem se malo zbrala, sem bila namenjena do tega »gospoda«, da mu vseeno povem, da nima prav in da se dobra beseda z dobro vrača… Takrat pa sem videla, da nese pivo prodajalcu Kraljev ulice pred trgovino. Očitno ga je vseeno nekje grizlo in si je malo opral vest z dobrim delom na njegovem nivoju…

Po taki izkušnji samo še bolj močno verjamem, da edino sočutje in spoštovanje sočloveka lahko vrednote te družbe spet postavita na pravo pot. Še bolj močno se bom trudila in še bolj bom širila pozitivo. Gospod je imel verjetno slab dan, moj pa je pravzaprav dobil smisel. Še nikoli se nisem tako močno zavedala tega, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Nasmeh, pohvala, čokladica, rožica, pomežik, objem… to so vse stvari, ki nas praktično ne stanejo nič. Če pa ne zmoremo tega pa, draga moja, vsaj ugriznimo se v jezik! Nikoli ne veš, v kakšnih čevljih hodi sočlovek, zato vsaj zadržimo zase, če že ne zmoremo biti pozitivni. Jaz bom od danes naprej na to še bolj pozorna!

Objem,

Ana