Draga Petra, moja panika ne bo pomagala nikomur!

Moram ti priznat, da me je tale novi virus precej zmedel. Najprej se mi je vse skupaj zdelo precej smešno. 14 dni nazaj, ko nas je oči začel opozarjat, da naj kupimo kakšno konzervo in kilo moke več sem se nasmihala, ob vseh poročanjih iz »drugega konca sveta« pa sem nekako ostala precej ravnodušna.

Grozno, ampak tako navajeni smo že na vse mogoče negativne novice, da jih sploh ne zaznamo več zares in gre večina mimo nas. Podobno je bilo sprva s korono. Dogajalo se je nekje v ozadju mojih misli, kot pravi »slovencelj« sem se malo ponorčevala, malo razmišljala o teorijah zarote, kritizirala in komentirala raznovrstne ukrepe…

In potem je vse skupaj preraslo hec. Največjo zmedo v moji glavi povzročajo različne informacije o sami resnosti okužbe. Ok, verjamem da je moj imunski sistem verjetno dovolj močan da to premaga, kaj pa pri vseh tistih ki ni? Včeraj sem v lekarni srečala gospo, ki je ravno izvedela, da ima raka na dojki. Njo moramo zaščititi. Pa zaposlena sem v takšnem  zavodu, kjer so najbolj ranljive osebe naše družbe. Njih moramo zaščititi. V meni se je zbudil velik čut odgovornosti in posledično tudi panika, občutek nemoči in ujetosti v nekih situacijah, ki jih ne morem nadzorovat. Nič kaj prijetno za moj značaj. Nekako me je vse to prisililo k razmišljanju o tem, kaj pravzaprav sploh lahko naredim? In ali lahko sploh kaj?

Seveda lahko. Najprej moram seveda zaščititi sebe in svoje otroke (tako doma kot v zavodu) higiena, higiena in še enkrat higiena. Ni se mi treba zadrževat na mestih, kjer je veliko ljudi. Veliko časa sem lahko na svežem zraku. Moja panika ne bo pomagala nikomur. Obrnem ploščo na pozitivno in širim dobro energijo in optimizem. Ukvarjam se samo z dejstvi, ki so relevantna in ne špekuliram kaj bo ko bo če bo. S tem se rešim mnogo nepotrebnih strahov, ki se morda sploh ne bodo zgodili. Priznam, včeraj mi vse zgoraj našteto ni šlo najbolje, ker sem bila konkretno v fazi panike ( edino higiena, pri tem predmetu bi bila ocenjena z odlično). Danes diham globoko in začenjam znova, z pozitivno energijo, kljub vsemu z optimizmom, da bo vse ok. Konec koncev verjamem tudi v to, da je moč misli močnejša kot si mislimo in če ustvarimo pozitivno klimo je to v dani situaciji skoraj največ kar lahko naredimo.

Kaj pa če nas vesolje na ta način opozarja, da se moramo ustavit. Da je dovolj in da je človeštvo prestopilo vse meje, pomendralo vse naravne zakone in zatajilo vse vrednote? Kaj pa če je to opozorilo, da je čas da pogledamo vase? Da smo sami s seboj? Da poskrbimo zase in za svojega najbližjega?  Glede na širjenje virusa več kot očitno tega ne znamo. Kaj pa če je sedaj čas, da si damo čas. Čas da se znova najdemo. Smo v naravi. Ne potujemo po dogodivščine na drug konec sveta ampak si jih ustavimo kar na domačem vrtu. Kuhamo hrano iz osnovnih živil. Smo v miru sami s seboj, da se bomo zopet slišali in prepoznali svoje resnične potrebe in želje…

Vsekakor so potrebni vsi ukrepi o katerih beremo in poslušamo. Vsekakor je potrebna odgovornost in preventiva. Potrebna pa je tudi pozitiva in kanček humorja, saj se z negativno spiralo nikoli ne izcimi nič dobrega. In kot sem zgoraj napisala mislim, da smo naravo kar nekako prisilili, da se nam je uprla. Več kot očitno nam kaže zobe in jasno govori, da je močnejša od vse tehnologije in znanosti. Morda pa je človeštvo res tako daleč, da potrebuje tako kruto lekcijo. Vsak bo seveda razmislil pri sebi. Jaz bom v naslednjih dneh zagotovo še precej razmišljala o tem.

Objem,

Ana

Ps: konzerve, kvas, mleko in moko imam. Če kaj potrebuješ se oglasi.