Draga Petra, letos nisem imela izbire …

Kot vsako leto pred začetkom šole me je tudi letos doletelo. Nakupovanje šolskih potrebščin. Lahko si predstavljaš moje navdušenje ob tem. Dokler se mi fanta nista uprla, sem seveda naročala prek spleta. To je zmaga. Poklikaš že v naprej pripravljen seznam za izbrano OŠ, dodaš še nekaj barvnih svinčnikov, nalepk in kakšen zanimiv šilček, da bodo otroci veseli in vse skupaj ti dostavijo v nekaj dneh praktično na pisalno mizo. Top! Zraven ti ponudijo še točno število ovitkov za knjige in zvezke, ki si jih naročil. Nič štetja, nič razmišljanja, predvsem pa nič potrate časa in gužvanja in čakanja in pregovarjanja… Ahhhh, sanje.

No, letos te sanje niso postale resničnost. Fanta sta hotela sama izbrati zvezke in jih »držati v rokah«, pregledati svinčnike, peresnice in ostale pripomočke, preden jih kupimo. Drek. Nisem imela izbire. Strateško sem izbrala dan. Sobota 17.8. Takrat zagotovo ne bo gneče, saj so vsi na podaljšanem vikendu zaradi praznika, sem razlagala Tjažu, ki se seveda našemu podvigu ni mogel izogniti. Otroci so bili navdušeni nad »izletom v trgovine« midva pa sva imela v glavi cilj: opraviti v enem dnevu nakup potrebščin, čevljev in oblačil za jesen za 3 otroke. Ha! Kar pogumno in optimistično, a ne?

Moj strateško izbrani datum se je izkazal za dobro odločitev. Tako, da vsaj nismo stali v vrstah in se bojevali za zvezke in svinčnike. V trgovini se otroci zapodijo med police, ki so se šibile od vseh mogočih nujnih stvari, brez katerih se verjetno ne da več naučiti pisati, brati in računati, kot svinje v buče. Preveč vsega, preveč izbire! Seveda, je Tjaž šel kupit meso za kosilo, med tem ko sem nekako uspela slediti seznamu in vsem mogočim nujnostim, ki so letele v voziček. Kot varnostnik sem preverjala kaj nosijo notri in jih obračala in razlagala zakaj bodo najprej lanske tempera barvice porabili do konca in zakaj ne potrebujejo nove mape tudi, če je napisana na seznamu.  Tjaž pride z mesom in Monologom (ki bi ga najraje nagnila kar v tistem trenutku), izberemo še copate in prvi del smo uspešno zaključili. Ni nama sicer bilo jasno kako sej je račun lahko ob vseh tistih 2 in 3 evrih  in norih popustih ter akcijah povzpel v takšne višave…

Nadaljujemo z oblačili in čevlji. Zopet izberemo trgovino, kjer bova dobila vse na enem mestu za vse tri. Nosijo, probavajo, izbirajo, menjujejo. Vsake toliko se spogledava iz kabin in zavijeva z očmi. Pa vendar se dobro drživa! Še malo pa smo skoraj na koncu. Ker smo bili zgodnji in je zunaj še vroče, smo celo imeli na voljo številke in velikosti za vse tri, saj jesenska oblačila še niso pobrana. Še ena mala zmaga zame in za moja predvidevanja. Ker moči popuščajo in se moja toleranca na trgovine počasi približuje vrhu, si sedaj razdeliva delo. Jaz čakam v vrsti in plačam oblačila on gre po čevlje. Seveda se strinjam, samo ne še ene trgovine.

Tjaž ve, da je nakupovanje opravilo, ki ga res ne maram. In vidi, da imam dovolj. Z vrečami vred se usedem na klopco, pred trgovino s čevlji. Žan in Ela se igrata na igralih (ki jih ne manjka, prav tako vseh mogočih piskajočih vlakcev in avtomobilov, žiraf in bagerjev, pa masažnih stolov in toboganov) jaz pa opazujem ljudi. Trgovski centri so postali novodobna sprehajališča. Zakaj bi človek šel v park ali pa gozd, če si lahko v klimatiziranem prostoru, obkrožen z tisoč impulzi in vdihavaš filtriran zrak. Gratis dobiš še občutek, kaj vse v svojem življenju nujno potrebuješ in to prav ta trenutek, saj prihraniš kar tretjino cene. Bljak, fuj in fej.

Zaključek je pozitiven. Otroci so pripravljeni na šolo in vrtec, mi2 sva za nekaj sto evrov lažja, dan nakupovanja, ki sem ga odlašala celo poletje, pa je za mano. Otroci so se izkazali za zelo potrpežljive in prilagodljive, celo bolj od mene. Jaz pa še toliko bolj zagovarjam izmenjevanje, ponovno uporabo, lokalne trgovine in konec koncev spletne nakupe. S  prihranjenim časom pa…v gozd, na travnike ali pa na obalo z dobro knjigo. Se splača, tako iz finančnega kot psiho-fizičnega vidika!

Ana