Draga Ana, zategni ročno, tole te bo vrglo na rit!

Nekaj časa se že spravljam k pisanju novega bloga in čakala sem, da me spet kaj tako močno premakne, da se lotim udarjanja po tipkovnici. In bam, kot strela z jasnega je prišel dogodek, ki me preganja že nekaj dni. Prejšnji teden sem zaspala za v službo. Nič dramatičnega, kakšne pol ure. Sporočim šefu in se 20 čez sedem zjutraj odpravim proti našemu najlepšemu mestu. In takrat se je začelo. Sedim v avtu in po treh minutah vožnje stojim v koloni. »Ah ti semaforji v Medvodah,« si rečem in si mislim, da bo itak kmalu steklo! Malo morgen! Eno uro in 40 minut, draga Ana, sem sedela v avtu (ja sedela, ker temu polžjemu premikanju se težko reče vožnja), itak razštelana, ker sem zaspala, možganske sinapse pa so delale na polno. Ugotovitev pa te bo vrgla na rit! Prisežem!

Hvala bogu imam to srečo, da odhajam v službo (kadar ne zaspim) ob takih urah, da ne stojim v gneči. Eno uro in štirideset minut mojega življenja, ob butastih radijskih reklamah in zlajnanih hitih, bi kaj vplivalo na moje vsakodnevno razpoloženje. Že en dan, ena vožnja je bila dovolj, da so mi vprašanja zameglila um. Je to smisel življenja? Smo rojeni v ta svet zato, da se z jeklenimi konjički prebijamo na delovna mesta, kjer preživimo osem ur ali več in se potem, ponovno ure in ure, prebijamo do doma? Vedno poudarjamo, kako krasna je Slovenija in ne me narobe razumeti, ljubim našo deželo in nikjer drugje si ne bi želela živeti bolj, kot tukaj.

Tri ure na dan, 15 ur na teden, 60 ur na mesec, 30 DNI NA LETO! 30 dni, Ana! Petkrat sem šla računat, če je to mogoče. In je!

Naš največji atribut je bližina morja, gora, jezer in meja. Kratke in popotnikom prijazne razdalje, od ene pokrajine do druge. Bere se kot pravljica, ampak… Kaj za vraga nam to pomaga, če rabim za 12 kilometrov uro in 40 minut?! Kdo nam bo povrnil izgubljen čas, ki nam ga krade kapitalistična mafija?! Mogoče je tole zgolj moja »žuta minuta«, ampak enostavno ne razumem. Zakaj smo stvari pripeljali tako daleč? Če še enkrat slišim izjavo, da je čas denar bom bruhala. Povprečen državljan (ki ne dela v svojem kraju), očitno denar izgublja dobesedno na cesti. Tri ure na dan, 15 ur na teden, 60 ur na mesec, 30 DNI NA LETO! 30 dni, Ana! Petkrat sem šla računat, če je to mogoče. In je! 30 dni v enem letu presedimo v svojih konjičkih, če se vozimo v službo v Ljubljano. Mnogi še več.

Na koga se obrnem za vračilo dragocenih momentov, ko bi lahko crkljala svojega malčka ali pa delala kaj veliko bolj družbeno koristnega? Pa če bi zastonj ležala na kavču, bi bil ta čas veliko bolj koristno porabljen. In sedaj se vprašam, zakaj za vraga dobesedno zabijamo naša življenja za volanom in v družbi prevečkrat slišanih komadov? Komu na čast? Je želja po lepšem življenju večja, od dragocenih trenutkov z našimi bližnjimi? Zakaj se ženemo kot žejni popotnik sredi Sahare, za nevidno oazo, če imamo pred seboj morje lepih trenutkov in ljudi? Smo srečni, ko drvimo smrti naproti in ne znano potegniti ročne v trenutkih, ki so najbolj dragoceni? Ali ni največje darilo prav čas? Ura tiho tik taka, moja, tvoja, njegova in njena. Že modreci pred našimi časi so vedeli, da ne vemo ne dneva ne ure… In vsaka naj bo dragocena, ker je prav tvoja.

Hvala bogu je šlo za enkratno »doživetje«, ker že to je bilo dovolj, da se sprašujem o smislu življenja 🙂 Za konec pa dve bistroumni:

  1. Prevoz v službo bodo morali počasi začeti obračunavati v minutah vožnje in ne po kilometrih,
  2.  Če kdo rabi prevoz v Ljubljano in nazaj od ponedeljka do petka naj se mi javi. Vsaka družba prav pride 😉

Lp, Petra