Draga Ana, postala sem samohranilka po lastni izbiri!

Roke v zrak za vse očije, atije, fotkote, ateje, tatkote ali kakorkoli jih že imenujete. Za en teden sva se z Martinom poslovila od najinega in čisto sama odšla na morje. Priznam pogrešala sem ga že, ko sva zapeljala na avtocesto in kljub navdušenju, ki se pač pritiče odhodu na morje sem se vprašala, če bo to sploh pravi dopust.

Na morju se nama je kasneje pridružila prijateljica, ki ima tri nadobudneže in vse pohvale mali vojski, dejansko ni bilo nobenih problemov. Res nama ni bilo hudega, ampak v kakšnih drobnih trenutkih dneva me je prav zadelo koliko mi moj dragi v resnici pomaga pri najinem čmrlju. Že ko sem tovorila prtljago iz avtomobila in zraven pazila, da se Martin ne bi kam zvrnil, se mi je na čelu nabrala kakšna potna kapljica. Ko sem natovorjena z vso bisago hodila proti plaži. Pa zvečer, ko on skoraj vedno prevzame rutino uspavanja (ja zaspat pač noče-baje po mamici) se mi je milo storilo, ko sem pomislila kako dobro to onadva uredita. Vsak del dneva, ko naredi karkoli mi je bil skoraj vedno samoumeven. Po osmih urah služne pride nasmejan in pripravljen na akcijo z najinim sončkom. Res sem dojela kako veliko vlogo imajo teli naši ljubeči očetje v vsakdanjem življenju. Četudi ga samo za pet minuto poprimejo, da se v miru stuširaš ali pa poješ kosilo, to so vse malenkosti, ki štejejo. Pa ne samo malenkosti. Vsak trenutek, ko preživimo skupaj in se imamo lepo je vreden več kot vse na svetu. In še enkrat več sem začutila močno občudovanje do vseh mamic, ki vse to opravljajo same. Iz dneva dan. Brez prestanka, saj sama veš, da pri otroku ni gumba za pavzo. In da ne moreš niti v miru na stranišče. Moj poklon vsem samohranilkam. Moj poklon vsem tistim, ki držijo štiri vogale pri hiši. Tistim, ki vzgojijo otroke brez pomoči partnerja. To so res močni ljudje in si zaslužijo veliko občudovanja. Pa tudi nate sem pomislila draga sestrica, ko s tremi nadobudneži s tako lahkoto opravljaš vsakodnevna opravila.Kapo dol! Zame je bil en teden brez njega dobra izkušnja, da sem začutila še večjo hvaležnost pa sem šla (roko na srce) samo na morje. Ne predstavljam si, da bi morala opravljati kakšne večje projekte brez moževe podpore. Ne vem, če bi lahko fizično in psihično prenesla vse napore in ovire, ki jih prinaša materinstvo.

Predvsem pa sem se zavedla kakšno srečo imam, da ima Martin tako ljubečega in skrbnega očka. In ko pride kakšna huda ura (veš da v zakonu pač pride do tega) bom dodatno ljubezen zagotovo črpala iz teh dognanj. Preredko jih pohvalimo tele naše partnerje. Verjemi, tudi njim pohvala dobro dene. Tako, da trikrat hura za vse naše padre familiase, ki skrbijo, da se nam lepega dne dokončno ne odpelje 🙂

Pozdravček z morja, Petra*