Draga Ana, njemu v spomin!

Kje naj začnem? Bila sem v dilemi ali se spodobi napisati ta zapis. Življenje je dar, velik dar. Smrt pa je del življenja, vendar se je vsi tako bojimo in s strahom govorimo o njej. Pa sem se odločila. Spodobi se in zasluži si. Zasluži si vsaj en spletni odtis. Bil je velik človek s številnimi dosežki, še pred časom googla in tako o njem na spletu ne najdemo skoraj ničesar. Zanj puščam spletni odtis. Njemu v spomin. Tastu, ki ga nisem poznala.

Smrt vedno preseneti tudi, če je pričakovana. Ta teden smo se poslovili od Martinovega dedka, mojega tasta. Tasta nisem nikoli poznala. Vsaj ne v pravem pomenu besede. Vem pa nekaj. Janez Kalan je bil legenda. Alpinistični superzvezdnik. Prisežem, da obstaja fotografija na kateri so dekleta in fantje, ki stojijo v vrsti na letališču Brnik za njegov avtogram, ko se je vrnil z odprave iz Himalaje. Njegovi vzponi in preplezane poti so bile številne. Dnevnik zabeleženih vzponov je popisan. To je bila njegova strast. Gore so ga klicale k sebi in plezal je dokler se nekega dne ni odločil, da je družina na prvem mestu. Prenevarno je bilo plezati. Ostal je v dolini in kako ironično, gospod ki je preplezal strehe sveta, je svojo usodo spoznal na domačem dvorišču. Življenja ne moremo načrtovati. Lahko imamo želje, sanje, upanje, ampak kaj nam bo prineslo, ne ve nihče. Sam On tam zgoraj. In alpinistični junak je svojo usodo zapečatil na domači strehi. Tako nesrečno je padel z nje, da je bil udarec v glavo prehud. Prehud, da bi nadaljeval “normalno” življenje. In Janez je obležal.

Ironija življenja v svoji najbolj kruti obliki. Človek je preplezal najvišje strehe sveta, a usodna je bila tista domača. Tista, ki mu je dajala zavetje in topel dom. Tista, ki bi ga morala varovati. Moja pokojna tašča je skrbela zanj in za vse štiri otroke. O njej sem ti že pisala in kaj bi ti preveč pravila, saj veš kako dober človek je bila. Janez je sicer okreval do te mere, da je malo komuniciral, hodil ob pomoči, vendar nikoli ni bil več stari Janez. Minila so leta in Janez je skoraj čisto obležal. In tako je bilo zadnja leta. V domu upokojencev je ležal in čakal svojo usodo.

Nikoli nisem zares vedela ali se zaveda sveta okoli sebe ali ne. Ko smo prišli na obisk nas je pogledal, če je imel dober dan kaj zamrmral in se nasmejal. Zadnje mesece je tonil v spanec po nekaj sekundah. Ujet v lastnem telesu. 29 let. Nikoli ne bomo vedeli kaj je vedel in kaj ne. Sprašujem se…Je vedel da je lani dobil še enega vnuka, sedmega po vrsti? Je vedel kako hvaležna mu bom celo življenje za njegovega sina, mojega moža? Kakšen odtis je pustil na tem svetu in kako neizmerno so ga imeli ljudje radi?

Martinu bova pripovedovala zgodbe in vedel bo, da je bil njegov deda junak. Super junak, ki je plezal nad oblaki. In zdaj je tam, kjer mu je bilo najljubše, nad oblaki in ob njej. To je bil njegov še zadnji, najvišji vzpon.

Srečno pot Janez!

37 thoughts on “Draga Ana, njemu v spomin!

  1. Pingback: ivermectin 5 mg
  2. Pingback: ivermectin goodrx
  3. Pingback: invermectin
  4. Pingback: ivermectin 1%
  5. Pingback: mazhor4sezon
  6. Pingback: filmfilmfilmes
  7. Pingback: gRh9UPV
  8. Pingback: stromectol uk
  9. Pingback: 9-05-2022
  10. Pingback: kinoteatrzarya.ru
  11. Pingback: TopGun2022
  12. Pingback: Xvideos
  13. Pingback: XVIDEOSCOM Videos
  14. Pingback: ivanesva
  15. Pingback: Netflix bez VPN
  16. Pingback: bahis siteleri
  17. Pingback: DPTPtNqS
  18. Pingback: qQ8KZZE6
  19. Pingback: D6tuzANh
  20. Pingback: Psychologists
  21. Pingback: netstate.ru
  22. Pingback: bit.ly
  23. Pingback: site
  24. Pingback: stats
  25. Pingback: web
  26. Pingback: film.8filmov.ru
  27. Pingback: film
  28. Pingback: cleantalkorg2.ru
  29. Pingback: stat.netstate.ru

Comments are closed.