Darila, darila, oh ta darila!

Ni naključje, da sva ravno ta mesec izvedli najin nov projekt, Izmenjevalnico igrač. December je mesec obdarovanj in brezglavih nakupovanj.  Ana je imela ponovno genialno idejo, da se na inovativen način zbere in zamenja igrače, ki jih naši malčki ne potrebujejo več. Projekt je imel dva namena. Prvi, da pred prazniki oddamo igrače in jih zamenjamo za nove, ki bi lahko postale darilo in si s tem prihranimo izlet v trgovino. Drugi (meni zelo ljubi) je bil namenjen otrokom. Da se učijo izbrati tisto, kar jim nekaj pomeni in dati naprej tisto, česar ne potrebujejo več. Učenje solidarnosti in odgovornosti. Nikoli pa si nisem mislila, da mi bo ta projekt dal toliko za misliti. Ko sva kopičili igrače in ko so ljudje nosili polne vreče družabnih iger, sestavljank, knjig in lesenih igrač, ki stanejo celo premoženje, so mi misli uhajale na vse konce. Kdaj smo postali takšni potrošniki? Kje so časi, ko smo se kot otroci razveselili kinder jajčka ali pa koščka čokolade?

Vse je postalo tako dostopno. 10 evrov je dovolj, da iz trgovine odidemo s kupom plastike, ker si jo pač lahko privoščimo. Velikokrat kupimo stvari, zato ker si jih lahko privoščimo. Sebe sem že neštetokrat zalotila, ko si ogledujem stvari, ki jih niti pod razno ne potrebujem. Ampak, če so pa tako poceni in mogoče bodo kdaj prišle prav. Kakšno neumno razmišljanje! Žalostno je postalo, da otrokom ne kupujemo več stvari, ki si jih srčno želijo, ampak se z nakupljeno kramo poskušamo odkupiti našim malčkom za čas, ki ga ne uspemo preživeti z njimi. Življenjski tempo je ubijalski. Hitimo sem ter tja, brezglavo hrepenimo po dodatnem zaslužku, nadurah, božičnicah in zadetku na lotu. Zakaj? Nam bo 50 evrov prineslo srečo? Bomo otroku kupili še en kup krame, ki bo za trenutek pogasila našo slabo vest, ker se jim ne posvečamo dovolj? Žalostno je, da se otroci daril sploh ne razveselijo več. Vsega imajo dovolj. Ko sprašujem kolegice kaj naj kupim za razne rojstne dneve ne vprašam več, kaj si mali želi, ampak česa še nima. A ni to grozno? Ta naša potreba po kupovanju pozornosti. Namesto, da bi se resnično posvetili našim nadobudnežem. Pa saj ni treba veliko. Pojdimo na sprehod, specimo piškote, preberimo pravljico, objemimo jih! To jim prižge iskrice v očeh, ne pa plastika, ki je prepotovala tisoče kilometrov in jo je izdelala premalo plačana delavka v neki odročni tovarni.

Mogoče se spomnite, ko sem lansko leto napisala blog, da imam vsega dovolj in da od sedaj naprej podarjam svoj čas. Moram priznati, da zadeva bolj ali manj funkcionira. Nečake resnično raje odpeljem nekam, kjer skupaj preživimo prosti čas, zraven pa jim podarim kakšno sladkarijo, ki jo imajo radi. Moža redno presenetim s kartami za kakšen koncert ali pa predstavo in tudi prijatelji so pogosto deležni takšnih daril. Kaj je lepšega kot koncert s prijateljicami ali pa dobra predstava z mami? Pa kino z nečaki? To so trenutki, ki bodo ostali v spominu. Čas je najdražja stvar, ki jo lahko podarimo svojim bližnjim!

Bombardirani smo z reklamnimi letaki, popusti, z občutkom, da potrebujemo številne artikle, ki se pojavijo na policah. Vem, tudi sama kdaj pa kdaj popustim pritiskom in brezglavo mečem stvari v nakupovalni voziček. Zadnje čase pa si vse pogosteje zastavim vprašanje, je nekaj kar si lahko privoščim tudi tisto, kar res potrebujem? En nakup manj je lahko odločilen za lepši jutri,tako za nas kot za druge. Pa veseli december vsem skupaj!

Lp, Petra