“A ti objavljaš svojega otroka na spletu? Ti si nora!”

Draga Ana! Danes pa nekaj aktualnega. Zadnje čase precej premišljujem o tej temi. No pa dajmo.

“A ti objavljaš svojega otroka na spletu? Ti si nora! A ne veš, da te lahko mulc toži čez nekaj let, ko bo dojemal!” Ja, takšne in drugačne komentarje dnevno spremljam privatno in preko besnih anonimnih spletnih uporabnikov. In to me spravi v takšna in drugačna razmišljanja. Sem res slaba mama, če objavim simpatično fotografijo svojega mulčka? Mu bo to res škodovalo v njegovem zgodnjem otroštvu, puberteti ali celo karieri, ki si jo bo želel zgraditi? Kaj pa če se mu v puberteti zamerim, ker mu bom postavila uro in me mladenič res popelje na sodišče? Ne, no pa ne moj zlati sonček!
Potem globoko vdihnem in izdihnem. To je najin otrok. Vzgajava ga v najboljši veri, da bo pošten in odgovoren človek, ki bo spoštoval soljudi. Tudi svoje starše. In če res pride ta dan, ko se bom z ekstra gubami na obrazi in z nekaj starostnimi pegami več presedala po sodiščih, zaradi mojega nadobudneža, potem naj bo. Takrat si bom rekla: “Petra spodletelo ti je kot mami, roditeljici in vzornici.”

Čeprav si verjetno kdo sedaj misli, boš že videla čez 15 let, vse bo za tabo prišlo. Veste kaj, trenutno mi za to, kaj bo čez 15 let dol visi! Danes živimo in danes se učimo. Živimo v dobi, ko je splet del nas, našega vsakdana in naše družbe. Kdor to zanika, še ni čisto dojel realnosti okoli sebe. Živimo v času številnih priložnosti povezanih z moderno tehnologijo, ki jih moramo izkoristiti. Lahko pa čisto po človeško nostalgično vzdihnemo in rečemo, oh kako je bilo včasih lepo, ko smo plezali po drevesih in jedli zemljo. Ja, krasno je bilo! Ne zamenjam niti ene minute, ki sem jo s prijatelji preživela na prostem.

AMPAK.

Ja, sledi ampak. Meni je bilo krasno tudi, ko sem prižgala televizijo in si ogledala risanko v angleščini ali pa slovenščini, no pa Esmeraldo sva gledali z mamo Zbiljsko. Nepozabni časi. In prav ta pošastna štirioglata škatla mi je omogočila (naj povem, da sta mi starša vedno grozila, da bom dobila štirioglate oči od gledanja televizije), da sem se naučila angleščine in španščine. Brez dragih jezikovnih šol. Brez večjih težav. SAMO zato, ker sem gledala televizijo. In vem, da nisem edina. Ko bi vsaj kdaj pogledala še kakšno sezono Komisarja Rexa! Pri nemščini sem pa pogrnila na celi črti, kljub tečaju in 4 letnemu šolanju na gimnaziji.

In prav televizija, internet, radio in konec koncev mobitel so bili moj navdih, da bom nekoč delala v medijih. Pisala, snemala, napovedovala, raziskovala… Tehnologija me je definirala. Kljub strahu, da bom dobila štirioglate oči, je to danes moj kruh in moje poslanstvo.

Kaj je bistvo? Splet in moderna tehnologija nasploh, sta tako fantastična in briljanta, če ju le znamo pravilno uporabljati. Predvsem v pravi meri. Strinjam se, lahko je nevarno. Ampak nevaren je lahko tudi pohod na Triglav brez prave opreme. Tega nam manjka. Prave “opreme” za uporabo moderne tehnologije. In to je naše poslanstvo. Otroke opremiti z znanjem, kaj je prav in kaj narobe. Najprej doma, potem v družbi in nenazadnje v izobraževalnih ustanovah. Ne samo na spletu, tudi v življenju. Potem bomo lahko mirni in nihče ne bo nikogar tožil, zaradi objave pihanja svečk na torti za drugi rojstni dan.

Ravnovesje je pomembno v življenju. Pri uporabi spleta, gledanju televizije, druženju, delu in vzgoji. Ravnovesje iščemo celo življenje. Nič ni samo črno in nič ni samo belo. Tudi sneg je včasih malo rumen 😉 Človek ima eno čudovito prednost, ki jo druga živa bitja nimajo. Razum. Dajmo ga sem pa tja uporabit. Drugače smo samo živali, ki hodijo po dveh nogah. Ampak to zna pa že vsaka opica!

Lp, Petra

Epilog mora bit in pika!

Ko sem prvič slišala za izmenjevalnico oblačil pri nas, se mi je zdela ideja odlična. Kako da ne, saj sama oblačila svojih otrok ves čas nekaj menjam, zamenjujem, ponujam okrog, sem vesela, če mi kdo prinese kaj kar lahko uporabimo in če sama lahko komu dam kaj, kar lahko uporabi. Izmenjevalnico se torej kot mama grem na mikro nivoju praktično odkar imam otroke… Continue reading “Epilog mora bit in pika!”

ZKP ali revolucionarni pristop k vzgoji

Vzgoja otrok v našem času je res postala prava »znanost«. Starši smo bombandirani s tolikimi informacijami, kaj je dobro za otroka, kako naj ravnamo v določenih situacijah, kam naj se obrnemo po pomoč, če ne znamo ali zmoremo sami, na katere dejavnosti naj vpišemo otroka, kako se moramo tudi mi kot starši izobraževati, katere plenice so najboljše, kakšna hrana je tista prava, kako naj se izognemo virusom. Continue reading “ZKP ali revolucionarni pristop k vzgoji”

December, darila, tradicija in grdi božični puloverji

Veseli december je že globoko v teku in pri nas doma se zadnji mesec v letu slavi »na polno«. Miklavž, Božiček, rojstni dnevi, sindikalne zabave, vsega je polno. Obožujem obdarovanje svojih bližnjih, vendar samo takrat, ko imam res dobro idejo, kaj obdarovancu podariti. Hudič je, ko te ideje ni od nikoder. Potem hodiš po praznično okrašenih trgovinah in samo upaš, da ti bo kaj padlo v oči. Zato imam zdaj že kar dobro strategijo. Continue reading “December, darila, tradicija in grdi božični puloverji”

Domača lekarna, ki rešuje življenja …

Ker je napočil čas hladnejših dni, smrkljastih nosov, bolečega grla in podobnih človeku neljubih občutkov se mi zdi primerno, da vas podrobno seznanim z » mojim čudežnim napitkom«. Da razčistimo takoj, napitek ni moja pogruntavščina, mi pa zelo dobro služi pri dvigovanju odpornosti in vzdrževanju imunskega sistema na visokem nivoju. Continue reading “Domača lekarna, ki rešuje življenja …”

Klik, klik nakupi

Moje spoznavanje s spletnimi nakupi se je zares začelo jeseni leta 2015, ko sem si poškodovala koleno. Obsojena sem bila na en mesec bergel in s tem nezmožnosti vožnje avtomobila. To pomeni, da sem dobesedno za vsako malenkost morala nekoga prosit, da mi jo pripelje. In pri treh majhnih otrocih je teh »malenkosti« kar veliko. Ker je bil Tjaž (je še vedno ?) precej službeno odsoten sem  stvari vzela v svoje roke… Continue reading “Klik, klik nakupi”

Stresanje z ritko in pozdrav soncu

Itak da sva šli. Kam vas zanima? Ja na rekreacijo. Jesen je že na pohodu in začele so se vse mogoče akcije, ki kar kličejo po odpravi odvečnih kilogramov in vrnitvi kondicije. Zumba je zame ena najboljših skupinskih vadb, ki sem jih kadarkoli obiskovala. Res se odklopim in ob lovljenju korakov pozabim na čas in sramoto, ki so jo delam ob »fušanju« in zajemanju sape medtem ko vsa zaripla v obraz poskušam zadeti vsaj delček koreografije. Ampak mi je fino. Res uživam. Trdno odločena, da se tri mesece po porodu spravim v formo sem se namenila na vadbo. Pa je rekla Ana, daj še mene spotoma poberi, imam ravno čas danes zvečer. In sva šli. Zu-zu-zu-zumba. No jaz sem uživala ob vsakem koraku bolj, čeprav sem se lovila kot kakšen štor in o zapeljivih latino gibih ni bilo ne duha ne sluha. Ampak mi je bilo vseeno, to je moj čas, mali je ostal pri očiju in res se nisem obremenjevala s pravilnostjo korakov. Prešvicana in zadovoljna sem se vrnila domov in srečna čakala jutranji muskelfiber, ki me bo spomnil na mojo prvo pravo vadbo po rojstvu mojega malega škrata. Continue reading “Stresanje z ritko in pozdrav soncu”