Draga Petra, to je bila preroška izjava!

Dobro leto nazaj je mama Pepca ob najinem klasičnem pretresanju takratnih aktualnih tem izjavila nekaj, kar je imelo resnično preroški pomen. »Veš Ana« je rekla, »čudno ozračje je, takšno napeto, kot je bilo pred drugo svetovno vojno, nekaj se bo zgodilo«. Pa sem zamahnila z roko in jo začela hecati in misli obračati na pozitivno. Pravzaprav sem jo še prepričevala kako lepo nam je in kako smo kot družba napredovali in da kaj takega se pa že ne more več zgoditi …

Continue reading “Draga Petra, to je bila preroška izjava!”

Pozor, 30 let nazaj se je neverjetnemu sestrskemu timu PetrAna pridružila mlajša članica Petra

Draga Petra,

Ko že cel mesec brskam med posnetki in slikami, ki jih bomo uporabili za tvoje presenečenje, pravzaprav brskam po svojih spominih. Čudovitih, zabavnih, duhovitih, žalostnih, strašljivih, zaljubljenih, bolečih, najzgodnejših in tistih od nedolgo nazaj, spominih iz otroštva in spominih, ki so sveži… In veš kaj? V večini teh spominov imaš veliko vlogo  ti. A ti povem eno skrivnost? Eden mojih prvih spominov je prav spomin na tvoje rojstvo: ko sem plezala po kozolcu pod hišo in mi je oči prišel povedat, da imam sestrico. Spomim se, da sem šla po celi sosednji ulici, bosa in v zeleni karirasti srajci in celi vasi raztrobila, da imam sestrico. 

Continue reading “Pozor, 30 let nazaj se je neverjetnemu sestrskemu timu PetrAna pridružila mlajša članica Petra”

Draga Petra, moja panika ne bo pomagala nikomur!

Moram ti priznat, da me je tale novi virus precej zmedel. Najprej se mi je vse skupaj zdelo precej smešno. 14 dni nazaj, ko nas je oči začel opozarjat, da naj kupimo kakšno konzervo in kilo moke več sem se nasmihala, ob vseh poročanjih iz »drugega konca sveta« pa sem nekako ostala precej ravnodušna.

Continue reading “Draga Petra, moja panika ne bo pomagala nikomur!”

Valencija za začetnike; tapas, siesta, paella, una cerveza por favor ….

Za vse popotnike, ki na letalu niste pripravljeni presedeti veliko časa, je španska Valencija pravi raj za krajši izlet. Že nekaj časa  se mi je ideja porajala v glavi in vsakič, ko je kakšen od mojih fb prijateljev odpotoval v sončno Valencijo, sem bolj vneto googlala, koliko stanejo letalske karte ter spraševala, kako je potovati v to špansko mesto.

Continue reading “Valencija za začetnike; tapas, siesta, paella, una cerveza por favor ….”

Draga Petra, Ela me je sezula!

Saj veš, da je ona eden tistih otrok, ki ti je ves čas za petami, ki ima vprašanje o vsem in ki o stvareh razmišlja tudi, ko misliš, da so že zdavnaj pozabljene ali pa da sploh niso vredne omembe. Njenih bistroumnih cvetk je mnogo, tale pa zadnja pa mi je dala močno misliti…

Continue reading “Draga Petra, Ela me je sezula!”

Draga Ana, izgubila sem kompas!

Zadnje tedne me muči tesnoba. Kamor koli pogledam mi nekdo vsiljuje nekakšne pripomočke za boljše življenje. A ste srečni? Si želite biti fit? Imate zdravo življenje? Ste ta mesec že bili na sanjskem potovanju? So vaši odnosi toksični? Dva koraka do sreče! Še 100 dni do božiča!

Continue reading “Draga Ana, izgubila sem kompas!”

Draga Petra, letos nisem imela izbire …

Kot vsako leto pred začetkom šole me je tudi letos doletelo. Nakupovanje šolskih potrebščin. Lahko si predstavljaš moje navdušenje ob tem. Dokler se mi fanta nista uprla, sem seveda naročala prek spleta. To je zmaga. Poklikaš že v naprej pripravljen seznam za izbrano OŠ, dodaš še nekaj barvnih svinčnikov, nalepk in kakšen zanimiv šilček, da bodo otroci veseli in vse skupaj ti dostavijo v nekaj dneh praktično na pisalno mizo. Top! Zraven ti ponudijo še točno število ovitkov za knjige in zvezke, ki si jih naročil. Nič štetja, nič razmišljanja, predvsem pa nič potrate časa in gužvanja in čakanja in pregovarjanja… Ahhhh, sanje.

Continue reading “Draga Petra, letos nisem imela izbire …”

Draga Petra, sredi trgovine sem zajokala, ampak moj dan je dobil smisel!

Ravnokar sem dobila življenjsko lekcijo o tem, kako lahko nekomu polepšaš ali pa uničiš dan. Takole je bilo. Po jutranjem obisku zobozdravnika ugotovim, da sem v plusu s časom, torej lahko na hitro opravim še nakup v trgovini in s tem pridobim čas za popoldansko druženje z otroki. Juhuhu! Vesela se zapodim med police, hitro pikiram do blagajne in začnem zlagati na tekoči trak. Prodajalke ni bilo, gneče tudi nobene, kar je moj nasmeh še povečalo, saj to pomeni da bom nakup opravila mirno, brez prerivanja in tekmovanja s prodajalko. 😊 Saj veš, trgovine pač niso moji najljubši kraji… No, vsekakor se moj nakup ni iztekel mirno. Niti v sanjah si ne bi mislila, da se mi bo danes kaj podobnega zgodilo. In ne, ni bila neprijazna prodajalka niti nisem pozabila denarnice (kar sicer nebi bilo prvič).

Nadaljujem tam, da sem začela zlagati na tekoči trak. Sama sem bila. Ko že nekaj izdelkov zložim opazim za menoj gospoda s pivom (precej piva) in spreleti me, da bi ga spustila naprej. No, tu bi se moja zgodba tudi končala, če bi to naredila. Pa ne vem zakaj nisem, ker v moji navadi je da to naredim. Očitno mi je Življenje pripravilo lekcijo. Torej zlagam, on pa stoji za menoj. Grem do blagajne in ko začnem stvari ponovno zlagati v vreče, je zadaj že precej ljudi. Takrat pa se temu »gospodu« odveže jezik. Začne me oblagati z »razvajeno smrkljo«, ki ne opazi ljudi za seboj, z »gospodično, ki je vse razmetala po pultu, da on ne more svojega odložiti gor«, s tem, »da zato pa je tako na svetu, ker ljudje ne opazimo drugih«, »da ga zanima kako imam doma, če je tukaj vse razmetano«…. Prodajalka se je še prijazno postavila meni v bran, jaz pa ne vem zakaj nisem zmogla nič. Hitela sem zlagati svoje stvari, v bistvu pa bi se najraje pogreznila v zemljo. Ja, bilo mi je nerodno, in kar je bilo še huje začele so me oblivati solze… sedaj sem jezna, ker nisem povedala par krepkih (kar bi v večini primerov tudi storila), takrat pa se mi ni zdelo vredno.

Ljudje so se nasmihali, zmajevali z glavo, nihče pa ni rekel nič. In tako je ostalo pri »razvajeni smrklji, ki nima občutka za ljudi.« Domov sem prijokala. Hudo mi je bilo predvsem zato, ker če je kaj vrednota, ki jo v življenju najbolj zagovarjam, je pomoč sočloveku in sočutje do drugih. A ni zanimivo, da sem ravno to »pokasirala« danes? No, jaz že vem da ni tako, pa vseeno zaboli, ko vidiš kako mrzlično tega primanjkuje naši družbi.  Ko sem se malo zbrala, sem bila namenjena do tega »gospoda«, da mu vseeno povem, da nima prav in da se dobra beseda z dobro vrača… Takrat pa sem videla, da nese pivo prodajalcu Kraljev ulice pred trgovino. Očitno ga je vseeno nekje grizlo in si je malo opral vest z dobrim delom na njegovem nivoju…

Po taki izkušnji samo še bolj močno verjamem, da edino sočutje in spoštovanje sočloveka lahko vrednote te družbe spet postavita na pravo pot. Še bolj močno se bom trudila in še bolj bom širila pozitivo. Gospod je imel verjetno slab dan, moj pa je pravzaprav dobil smisel. Še nikoli se nisem tako močno zavedala tega, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Nasmeh, pohvala, čokladica, rožica, pomežik, objem… to so vse stvari, ki nas praktično ne stanejo nič. Če pa ne zmoremo tega pa, draga moja, vsaj ugriznimo se v jezik! Nikoli ne veš, v kakšnih čevljih hodi sočlovek, zato vsaj zadržimo zase, če že ne zmoremo biti pozitivni. Jaz bom od danes naprej na to še bolj pozorna!

Objem,

Ana

Draga Ana, tukaj je! Miami za telebane …

Pozabljeni dokumenti, krokodili, Dončić in Dragić, neskončne plaže in hitra hrana. To je le delček našega popotovanja po obljubljeni deželi.



1. Ne pozabi este!
Tudi, če si samo sanjala da greš v ZDA, si naroči Esto! Nujno! Stane 14 dolarjev, velja dve leti, odobrena je največ v 72 urah. Več o tem, kaj se zgodi, če jo pozabiš pa tukaj.

Brez ESTE ni vstopa v ZDA.
Prelepa panorama.



2. Pot bo dolga, ampak mine
Za nas, ki dnevno nabijamo le relacijo Medvode-Ljubljana, je Amerika kar velik podvig. Tudi občasna vožnja v “Lijepo našo” vam ne bo podala občutka popotovanja, ki ga doživite na dolgi poti v Miami. Ja, vleče se, sploh če vam ne uspe zaspati. Mi smo tja potovali 23 ur. Gin tonic ni rešitev, pomaga pa.

Gin ni rešitev, pomaga pa 😉

3. Najemi avto ali furaj uber

Najem avtomobila je optimalna rešitev, če potujete v skupini. Mednarodnega vozniškega dovoljenja nismo potrebovali, avtomobili so orjaški in »popijejo« veliko. En tank je vštet v ceno. Počutili smo se kot kakšni vplivneži, ko smo se razkomotili v našem belem Dodgeu. Udobno, ugodno in kraljevsko. Vozniki niso nič kaj prijazni, ceste so večpasovne, oznake pa za nas kar zakomplicirane. Vse je v miljah tako, da se pripravite na preračunavanja. Če pa vklopite slovensko navigacijo, vam bo gospa govorila, koliko čevljev je še do naslednjega izvoza. Zabavno. Uber je hiter in učinkovit. Javni prevoz pa brezplačen in počasen 😉

Beli Dogde popije kar veliko.

4. Ne znajo vsi angleško

Šok. Prideš v ZDA in v tem talilnem loncu je pač tako, da angleščina ni sveti gral. Tako smo naleteli na trgovine, kjer niso znali angleško oz. so govorili neko polomljeno verzijo. Španščina vam bo prav prišla. Angleščina je za elito.

5. Miami beach je kot na televiziji

Neskončna peščena plaža, morje, sonce, veter in palme. Ja, to je Miami kot smo ga gledali po televiziji. Res, prisežem! Človeka prime, da bi sezul čevlje in odtekel en krog. Mine tudi 🙂 Na plaži je v tem času dokaj mirno. Kakšna skupina mladih in vonj po Amsterdamu. Lahko si privoščite dol sprehod ali pa najamete pozersko kolo in se zapeljete en krog.

Neskončne peščene plaže ..

6. Everglades 

Nacionalni park Everglades je nekaj posebnega. Na tisoče kač, 200 tisoč krokodilov, številne ptice in rastlinske vrste. Neskončne panorame in filmska divjina. Vse to v dveh urah popotovanja po močvirju, ki spominja na dokumentarec na National Geographicu. Fascinantno! Signala ni, zaupanje v vodiča je sto procentno. Druga opcija je plavanje s krokodili. Smo ostali kar na čolnu.


Divjina.

7. Wynwood; kratek in sladek pobeg med grafite

Nekoč razpadajočo četrt Wynwood je preplavila množica uličnih umetnikov, ki, povabljeni ali ne, stene prekrivajo z dih jemajočimi freskami. Gre za street art, ki je totalno Instagramobilen 😉 Vstop je brezplačen.

8. Če ostane kakšen dolar, še na helikopter

Neskončni razgledi te čakajo, če odšteješ nekaj deset dolarjev za panoramsko vožnjo s helikopterjem. Za manj kot 200 evrov smo se trije zapeljali z malim helikopterjem, ki nam je prikazal veličino peščenih plaž in mogočne vile s ptičje perspektive. Mi smo štartali nekoliko bolj severno, v mestu Fort Lauderdale, kjer nam je prijazna Madžarka vse razložila in še dodala, da obožuje slovenska smučišča. Čez nekaj minut smo že sedeli v mini helikopterju in uživali v vožnji.


9. Hamburger in krompirček sta obvezna

Za vse ljubitelje kulinarike velja opozorilo. Če nimate namena zapraviti celo bogastvo za hrano boste skoraj gotovo pristali v eni izmed prehranskih verig s hitro prehrano. Mi smo si vzeli čas in jih preizkusili kar nekaj. Po petih dneh nam je bilo jasno, zakaj je prekomerna teža v teh krajih tak problem. Mastno, cvrto in z omako, preliješ z ogromno količino sladke pijače po želji (spiješ jo lahko v neomejenih količinah, saj je na rifuzo) in okrogle ritke so tu. Nas je pot vodila v McDonalds, kjer nikoli ne razočarajo, Wendy`s, kjer so nas presenetili z okusnim burgerjem in ne tako dobrim krompirčkom, Danny`s, kjer kosilu rečejo zajtrk, Taco Bell, kjer dobite mehiške zavitke na sto in en način ter slasten krompirček, na letališču pa smo si privoščili še Burger King. No, seveda smo si v apartma naročili še pico Domino`s in naš izlet je bil izpopolnjen. Ko smo se vrnili v Slovenijo nas je pričakal segedin 😉 Hvala mami!

10. Vse se reši, ohrani mirno kri

Američani so zelo prijazni in komunikativni. Vsepovsod so nas spraševali, od kod smo in se nekako trudili razumeti, kje je ta Slovenija. Do Evrope smo še nekako prišli, naša mala kokoška pa je bila že izziv. Ob vseh potovalnih pripetljajih si bomo zapomnili tudi tistega, ko smo v restavraciji pozabili nahrbtnik z dokumenti, gopro kamero in ostalo vsebino. To smo ugotovili šele čez kakšno uro. Po začetni paniki smo umirili misli in poklicali v restavracijo. Tam so nam povedali, da nas bo nahrbtnik počakal na varnem. In tako je bilo. Še dobro, da smo pred odhodom pustili visoko napitnino. O ostalih potovalnih zapletih pa bi lahko napisala še en poseben blog, vendar pustimo to 😉 vse smo rešili …

In za konec… Za vse sta kriva Dončić in Dragić. Naj se sliši še tako osladno, če ju ne bi bilo, je verjetnost, da bi v bližnji prihodnosti obiskali Miami, zelo majhna. Včasih so hipne odločitve tiste najboljše. In ta je definitivno bila. Vzdušje v središču Miamija pred tekmo je bilo nekaj, kar bom shranila v svoj narodno zavedni spomin in ga obdržala za tiste najhujše trenutke. Mi Slovenci najvišje skačemo, ko smo v tujini. Tam se tudi najlepše pozdravimo in delimo skupno srečo. Tokrat je Slovenija zmagala. Če bi le to vzdušje znali prenesti domov. V našo ljubo malo kokoško.

Miami priporočam. Z NBA-jem ali brez.

Pozdravček, Petra*