Draga Petra, to je bila preroška izjava!

Dobro leto nazaj je mama Pepca ob najinem klasičnem pretresanju takratnih aktualnih tem izjavila nekaj, kar je imelo resnično preroški pomen. »Veš Ana« je rekla, »čudno ozračje je, takšno napeto, kot je bilo pred drugo svetovno vojno, nekaj se bo zgodilo«. Pa sem zamahnila z roko in jo začela hecati in misli obračati na pozitivno. Pravzaprav sem jo še prepričevala kako lepo nam je in kako smo kot družba napredovali in da kaj takega se pa že ne more več zgoditi …

Continue reading “Draga Petra, to je bila preroška izjava!”

Draga Petra, letos nisem imela izbire …

Kot vsako leto pred začetkom šole me je tudi letos doletelo. Nakupovanje šolskih potrebščin. Lahko si predstavljaš moje navdušenje ob tem. Dokler se mi fanta nista uprla, sem seveda naročala prek spleta. To je zmaga. Poklikaš že v naprej pripravljen seznam za izbrano OŠ, dodaš še nekaj barvnih svinčnikov, nalepk in kakšen zanimiv šilček, da bodo otroci veseli in vse skupaj ti dostavijo v nekaj dneh praktično na pisalno mizo. Top! Zraven ti ponudijo še točno število ovitkov za knjige in zvezke, ki si jih naročil. Nič štetja, nič razmišljanja, predvsem pa nič potrate časa in gužvanja in čakanja in pregovarjanja… Ahhhh, sanje.

Continue reading “Draga Petra, letos nisem imela izbire …”

Draga Petra, sredi trgovine sem zajokala, ampak moj dan je dobil smisel!

Ravnokar sem dobila življenjsko lekcijo o tem, kako lahko nekomu polepšaš ali pa uničiš dan. Takole je bilo. Po jutranjem obisku zobozdravnika ugotovim, da sem v plusu s časom, torej lahko na hitro opravim še nakup v trgovini in s tem pridobim čas za popoldansko druženje z otroki. Juhuhu! Vesela se zapodim med police, hitro pikiram do blagajne in začnem zlagati na tekoči trak. Prodajalke ni bilo, gneče tudi nobene, kar je moj nasmeh še povečalo, saj to pomeni da bom nakup opravila mirno, brez prerivanja in tekmovanja s prodajalko. 😊 Saj veš, trgovine pač niso moji najljubši kraji… No, vsekakor se moj nakup ni iztekel mirno. Niti v sanjah si ne bi mislila, da se mi bo danes kaj podobnega zgodilo. In ne, ni bila neprijazna prodajalka niti nisem pozabila denarnice (kar sicer nebi bilo prvič).

Nadaljujem tam, da sem začela zlagati na tekoči trak. Sama sem bila. Ko že nekaj izdelkov zložim opazim za menoj gospoda s pivom (precej piva) in spreleti me, da bi ga spustila naprej. No, tu bi se moja zgodba tudi končala, če bi to naredila. Pa ne vem zakaj nisem, ker v moji navadi je da to naredim. Očitno mi je Življenje pripravilo lekcijo. Torej zlagam, on pa stoji za menoj. Grem do blagajne in ko začnem stvari ponovno zlagati v vreče, je zadaj že precej ljudi. Takrat pa se temu »gospodu« odveže jezik. Začne me oblagati z »razvajeno smrkljo«, ki ne opazi ljudi za seboj, z »gospodično, ki je vse razmetala po pultu, da on ne more svojega odložiti gor«, s tem, »da zato pa je tako na svetu, ker ljudje ne opazimo drugih«, »da ga zanima kako imam doma, če je tukaj vse razmetano«…. Prodajalka se je še prijazno postavila meni v bran, jaz pa ne vem zakaj nisem zmogla nič. Hitela sem zlagati svoje stvari, v bistvu pa bi se najraje pogreznila v zemljo. Ja, bilo mi je nerodno, in kar je bilo še huje začele so me oblivati solze… sedaj sem jezna, ker nisem povedala par krepkih (kar bi v večini primerov tudi storila), takrat pa se mi ni zdelo vredno.

Ljudje so se nasmihali, zmajevali z glavo, nihče pa ni rekel nič. In tako je ostalo pri »razvajeni smrklji, ki nima občutka za ljudi.« Domov sem prijokala. Hudo mi je bilo predvsem zato, ker če je kaj vrednota, ki jo v življenju najbolj zagovarjam, je pomoč sočloveku in sočutje do drugih. A ni zanimivo, da sem ravno to »pokasirala« danes? No, jaz že vem da ni tako, pa vseeno zaboli, ko vidiš kako mrzlično tega primanjkuje naši družbi.  Ko sem se malo zbrala, sem bila namenjena do tega »gospoda«, da mu vseeno povem, da nima prav in da se dobra beseda z dobro vrača… Takrat pa sem videla, da nese pivo prodajalcu Kraljev ulice pred trgovino. Očitno ga je vseeno nekje grizlo in si je malo opral vest z dobrim delom na njegovem nivoju…

Po taki izkušnji samo še bolj močno verjamem, da edino sočutje in spoštovanje sočloveka lahko vrednote te družbe spet postavita na pravo pot. Še bolj močno se bom trudila in še bolj bom širila pozitivo. Gospod je imel verjetno slab dan, moj pa je pravzaprav dobil smisel. Še nikoli se nisem tako močno zavedala tega, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Nasmeh, pohvala, čokladica, rožica, pomežik, objem… to so vse stvari, ki nas praktično ne stanejo nič. Če pa ne zmoremo tega pa, draga moja, vsaj ugriznimo se v jezik! Nikoli ne veš, v kakšnih čevljih hodi sočlovek, zato vsaj zadržimo zase, če že ne zmoremo biti pozitivni. Jaz bom od danes naprej na to še bolj pozorna!

Objem,

Ana

Draga Petra, vse skupaj je pravzaprav žaljivo!

Danes je dan žena. Zjutraj sem v Hoferju dobila vrtnico in prijazen nasmeh prodajalke. Lepo. Vendar mi je dalo misliti oziroma me je spodbudilo, da napišem nekaj, kar se mi že dolgo plete po glavi.

Čudovito je, da imamo ženske svoj dan. Da svet praznuje to, da smo enakopravne. Ampak… F*** off!! A ni to grozno? Kaj, smo nižja rasa kot moški? Smo potrebovale dlje časa, da smo postale ljudje? Je res potrebno posebej poudarjat, da smo enakovredne moškim? Imamo morda nižjo inteligenco? Morda so to premočne besede, ampak to je pravzaprav res žaljivo!

Pa se kdo sploh zaveda, kako težko je danes biti zenska v poplavi vseh zunanjih impulzov in “priporočil” kaj vse naj bi sodobna ženska počela, kako naj bi izgledala, mislila, organizirala, živela?! Kako biti mama in hkrati super izgledati, kako hitro skuhati hranljiv obrok, osem minutna vadba za napeto ritko, hitra večerna maska proti gubicam, e-tecaj za čiščenje doma (pa ne pozabi zraven narediti se 10 globokih počepov ob čiščenju stekel!), opravi spletni nakup in prihrani čas, medtem ko čakaš otroka na dejavnosti preberi motivacijsko knjigo, medtem ko likaš lahko z otrokom vadiš angleščino…. To je noro kam gre ta svet?! Da ne omenjam kariere ( s tem mislim službe v kakršnem koli pomenu besede) ki je seveda nujna, saj smo emancipirane, a ne?

In potem beremo knjige z naslovi kot je “Divja zenska” in se samo še bolj pogrezamo v vrtinec primerjanja. Nisem še dovolj naredila, ne berem dovolj, moram na ženski vikend, saj je čas zase nujen, pred službo moram telovaditi, ob polni luni moram čutiti svoje telo… OMG!! Sploh več ne poslušamo sebe. Pravzaprav ob vseh “napotkih”, “receptih”, in “priporočilih” kako biti ženska izgubljamo prav to, svojo pravo žensko v sebi.

Nekaj pa me pomirja. Moja mala Ela. Skozi njo vidim, da tista naravna, nepokvarjena, spontana zenska se obstaja. Čuteča, občutljiva, ljubeča, inteligentna, empatična. Skupaj z njo, če se zares potrudim, jo še vedno začutim tudi jaz. In zaradi nje si želim, da bi jo našla večkrat. Morda pa mi uspe ohraniti in razvijati njeno in ponovno najti svojo. Ženskost v najžlahtnejšem in najiskrenejšem pomenu besede.

Tako da, draga moja Petra, sestra, mami, žena , prijateljica, zaupnica, ženska! Čudovita si! Vsak dan in ne glede na to, kaj pravi oziroma želi okolica. Naj bo osmi marec  vsak dan (in to mislim čisto zares)!

Ana

Draga Petra, nekaj trikov in potopis z družinskega raziskovanja Sicilije!

No pa sem sprejela tvoj izziv. Napisati nekaj o potovanju z otroki. Letos zimske počitnice preživljamo na Siciliji. Aktivne počitnice.

Bil je že čas, da jih peljeva nekam z letalom. Ob vseh Tjaževih (službenih) poteh, najinih skupnih pobegih (sploh Kitajska lani), mojih vikend poletih v druga mesta, so bila njihova vprašanja kdaj gremo skupaj kam z letalom, popolnoma na mestu. Destinacija pravzaprav niti ni bila tako pomembna. Iskala sva novo izkušnjo za celo družino..

Ljudje se zelo razlikujemo po tem na kakšen način preživljamo dopust in kaj komu  pomeni odklop, počitnice. Midva imava zelo podoben pogled na to. Nova doživetja, novi kraji, lokalna hrana in pijača, izleti v naravo, način življenja, običaji… Počitnice na “našem”Krkcu pa so namenjene poležavanju, lenarjenju in brezdelju ( pa še to postane po nekaj dneh dolgočasno in jo mahnemo vsaj čez na Cres poiskat kakšen nov kraj za nas). Do sedaj smo potovali z avtomobilom ( tudi avtodom smo poskusili in izkazal se je za več kot odličnega). Najini trije so od dojenčkastega obdobja naprej vajeni daljših voženj, pakiranja, improviziranja…

Sicilija. Navdušeni smo. Najeli smo “renta car” in si jo v štirih dneh kar dobro ogledali. Stanovanje smo najeli v Catanii, kjer smo tudi pristali z  letalom. Sprehod po mestu, ribja tržnica, nakup lokalnega sadja, kavica, pizza in focacio, okrepčilni popoldanski spanec, zvečer pa street food, so bili super uvod v   našo avanturo.

Tempo smo okrepili naslednji dan z vožnjo v notranjost, kjer smo doživeli čudovite razglede v mestecu Enna, žal pa tudi umazanijo, zapuščene hiše, potepuške pse in povožene žvali ob cesti. Imeli smo super iztočnico za pogovor o pomenu ekologije in skrbi za naš planet. Sledila je Dolina templjev. Deli templja, Grški bogovi, jonski in dorski stebri… Na terenu se znanje kar samo vlije v njihove možgančke. Vožnja je bila dolga, otroci pa naveličani zato smo jedli kar v Mcdonaldsu. Midva pa sva komaj čakala kavo in kozarec roseja v stanovanju.

Ok, po napornem dnevu ( sicer vrednem svojega truda) sva malo spustila svoja pričakovanja in predvsem tempo. Na poti proti Taormini smo našli zanimivo “črno obalo”, prebrali kako nastanejo in kaj so vulkanske kamnine, se slikali ob penečih valovih in “slonu v skali” predvsem pa uživali na soncu. Brez hitenja smo se prepustili dnevu. V Taormini smo jedli gellato, opazovali Etno, preizkusili amfiteater in pogledali njegove značilnosti, jedli arancino in predvsem bili navdušeni nad mestom. Našli smo za vsakega nekaj, morje in sonce pa so bili skupni imenovalec za vse. In sladoled, seveda.

Zadnji dan nas je zopet razvajalo sonce, zato so bile logična izbira obmorske Syracuse. Končno smo poizkusili sladki cannoli, napisali in poslali razglednice (ja, mi to še počnemo!) in pojedli sladoled. Zelo ležerno smo se sprehajali po mestu brez posebnega cilja. V še enem turističnem mestecu Avola smo v pravi taverni pojedli odlično kosilo polno testenin in morske hrane. Pravi mali gurmani postajajo tile najini mulčki in prav všeč mi je to! S polnimi trebuhi smo imeli ravno prav energije se za naš zadnji podvig- Noto. Ni čudno, da je pod Unescovo zaščito, saj je enostavno dih jemajoče mestece. Pogovor je tekel o tem kaj je Unesco in kaj je barok, zakaj se je v katedrali podrla kupola in kako je potekala obnova. Noto je bil prav češnjica na vrhu sadne kupe. 😉

Let smo imeli zgodaj in ker je bil dan sončen, pust pred vrati in Benetke samo streljaj od letališča smo si ogledali še te. Pa ti povem kar po pravici, da to ni bila najboljša odločitev. Smo se sprehodili do Markovega trga, videli tradicionalne beneške maske, vendar tistega pravega navdušenja več ni bilo. Verjetno smo vsi čutili, da je počitnic konec. Pa seveda se nam je nabrala utrujenost.

A te zanima nekaj dobronamernih namigov pri potovanju z otroki?

  • Naj bo vodilo dogodivščine pot in ne cilj.
  • Vedno imej seboj prigrizke! Čokolade, frutabele, oreščke, bonbone… Če rečeš : “ko najdemo glavni trg imamo pa malico” so kljub težkim nogam vsi spet navdušeni nad iskanjem poti.
  • Bombardiraj jih z informacijami. Otroci so kot spužve in če misliš, da je kaj za njih pretežko se motiš. Ko imajo teorijo in prakso v enem=jackpot!
  • Tisti ekstra sladoled/rogljiček/krof jim ne bo nič škodoval, ti pa boš ta čas v miru spila kavo/vino. Enako velja za risanko ( v našem primeru Firbcologe).
  • Spusti kriterije in uživaj v trenutku. Tako enostavno a tako resnično.
  • Naj soodločajo pri načrtovanju poti, če nič drugega jim lahko zabrusiš, ko se bodo pritoževali, da se jim kaj ne da.
  • Predvsem pa si zapomni, da ni nič prav in narobe oziroma, da je prav vse kar v tistem trenutku prikliče nasmehe na obraze. ( Čokolada vedno deluje, preverjeno!)
  • Za raziskovalna potovanja (turistično močno obljudenih destinacij) priporočam obisk izven visoke sezone. Gneča in otroci ne gredo dobro skupaj pa se vstopnine so mnogo cenejše.

Tako. Mislim, da je dovolj. Sicilija je raznolika in vsekakor jo toplo priporočam. Prav tako potovanja z otroki kamorkoli te vleče. Če ti povem čisto po pravici nisem nič bolj utrujena kot sem bila zadnjič po našem “smučarskem vikendu”. Imamo novo družinsko izkušnjo in spomin, vsak pri sebi pa že sanjamo kam jo mahnemo naslednjič.

Ana

Draga Petra!

Danes je bil moj zadnji dan na morju. Prav težko mi je bilo zvečer, ko sem gledala sončni zahod z mislijo, da se moram za nekaj časa posloviti. Krk je bil to poletje pravi balzam za dušo. Saj veš kaj pravijo, da se je treba včasih odmaknit tudi fizično, da na stvari lahko pogledaš z drugega zornega kota. In je res tako. Drugačen zorni kot in razširjena perspektiva je tisto, kar sem potrebovala…  Continue reading “Draga Petra!”