Draga Ana, oblil me je hladen pot. Amerike pač ne bom videla …

Ura je bila pol enih ponoči, ko sem si rekla:”To je to Petra. Amerike pač ne boš videla.”

Že septembra smo kupili karte za težko pričakovano tekmo slovenskih junakov Luke Dončića in Gorana Dragića. Za mene je bilo to nekakšno darilo za končno osvojen magistrski naziv. In kako hitro je prišlo, “dvakrat” smo šli spat in prišel je teden odhoda. Nisem vedla kaj sploh spakirati, pri nas 10 stopinj, v Miamiju bogatih 28. Vedno, ko sem odprla omaro, se mi je zazdelo, da nimam nič za oblečt. Končno mi je uspelo napokati kovček in nekaj ur pred odhodom sva želela opraviti še spletni check in. Matija začne tipkat številke leta, osebnega dokumenta in este (mednarodno dovoljenje, ki je nujno za vstop v ZDA). Nekaj časa se trudiva nato pa naju v sekundi oba prešine. Petra nima ESTE! V navalu navijaške evforije in urejanja skupinske vize za pet ljudi, sem pozabila vnesti sebe!

Oblije me hladen pot, rdečica preplavi obraz in pred menoj se zavrti film. Amerike pač ne bom videla. Konec je. Ura je pol enih, čez dve uri odrinemo in za dovoljenje je treba zaprositi vsaj 72 ur prej. Kako sem bila žalostna! Pol leta sem se veselila in očitno se je usoda odločila drugače. Kličeva na slovensko veleposlaništvo, kjer nama svetujejo naj ostanem doma, ker brez ESTE nikoli ne bom prišla na avion. Kličeva vse možne nujne številke in rotiva za pomoč. Pod mojimi prsti se v googlovem iskalniku znajdejo vsa možna vprašanja, ki se nanašajo na pozabljeno esto. Odgovor pa povsod enak. V ZDA brez odobritve ESTE NE MOREŠ! Vseeno še enkrat pošljem prošnjo in čakam. Mi bo uspelo? Bodo do našega odhoda obravnavali mojo prošnjo? Osvežujem spletno stran in čakam. V glavi se mi odvrti sto scenarijev. Potem pa, kot da bi se zgodil čudež! Esta odobrena! Navdušeno skačeva po stanovanju. Nisva mogla verjeti, da je uspelo. In tako sva se odpravil na potovanje najinega življenja. Zgodovinska tekma Dončić Dragić in odkrivanje lepot Maimija. Se nadaljuje …

Lp, Petra

“A ti objavljaš svojega otroka na spletu? Ti si nora!”

Draga Ana! Danes pa nekaj aktualnega. Zadnje čase precej premišljujem o tej temi. No pa dajmo.

“A ti objavljaš svojega otroka na spletu? Ti si nora! A ne veš, da te lahko mulc toži čez nekaj let, ko bo dojemal!” Ja, takšne in drugačne komentarje dnevno spremljam privatno in preko besnih anonimnih spletnih uporabnikov. In to me spravi v takšna in drugačna razmišljanja. Sem res slaba mama, če objavim simpatično fotografijo svojega mulčka? Mu bo to res škodovalo v njegovem zgodnjem otroštvu, puberteti ali celo karieri, ki si jo bo želel zgraditi? Kaj pa če se mu v puberteti zamerim, ker mu bom postavila uro in me mladenič res popelje na sodišče? Ne, no pa ne moj zlati sonček!
Potem globoko vdihnem in izdihnem. To je najin otrok. Vzgajava ga v najboljši veri, da bo pošten in odgovoren človek, ki bo spoštoval soljudi. Tudi svoje starše. In če res pride ta dan, ko se bom z ekstra gubami na obrazi in z nekaj starostnimi pegami več presedala po sodiščih, zaradi mojega nadobudneža, potem naj bo. Takrat si bom rekla: “Petra spodletelo ti je kot mami, roditeljici in vzornici.”

Čeprav si verjetno kdo sedaj misli, boš že videla čez 15 let, vse bo za tabo prišlo. Veste kaj, trenutno mi za to, kaj bo čez 15 let dol visi! Danes živimo in danes se učimo. Živimo v dobi, ko je splet del nas, našega vsakdana in naše družbe. Kdor to zanika, še ni čisto dojel realnosti okoli sebe. Živimo v času številnih priložnosti povezanih z moderno tehnologijo, ki jih moramo izkoristiti. Lahko pa čisto po človeško nostalgično vzdihnemo in rečemo, oh kako je bilo včasih lepo, ko smo plezali po drevesih in jedli zemljo. Ja, krasno je bilo! Ne zamenjam niti ene minute, ki sem jo s prijatelji preživela na prostem.

AMPAK.

Ja, sledi ampak. Meni je bilo krasno tudi, ko sem prižgala televizijo in si ogledala risanko v angleščini ali pa slovenščini, no pa Esmeraldo sva gledali z mamo Zbiljsko. Nepozabni časi. In prav ta pošastna štirioglata škatla mi je omogočila (naj povem, da sta mi starša vedno grozila, da bom dobila štirioglate oči od gledanja televizije), da sem se naučila angleščine in španščine. Brez dragih jezikovnih šol. Brez večjih težav. SAMO zato, ker sem gledala televizijo. In vem, da nisem edina. Ko bi vsaj kdaj pogledala še kakšno sezono Komisarja Rexa! Pri nemščini sem pa pogrnila na celi črti, kljub tečaju in 4 letnemu šolanju na gimnaziji.

In prav televizija, internet, radio in konec koncev mobitel so bili moj navdih, da bom nekoč delala v medijih. Pisala, snemala, napovedovala, raziskovala… Tehnologija me je definirala. Kljub strahu, da bom dobila štirioglate oči, je to danes moj kruh in moje poslanstvo.

Kaj je bistvo? Splet in moderna tehnologija nasploh, sta tako fantastična in briljanta, če ju le znamo pravilno uporabljati. Predvsem v pravi meri. Strinjam se, lahko je nevarno. Ampak nevaren je lahko tudi pohod na Triglav brez prave opreme. Tega nam manjka. Prave “opreme” za uporabo moderne tehnologije. In to je naše poslanstvo. Otroke opremiti z znanjem, kaj je prav in kaj narobe. Najprej doma, potem v družbi in nenazadnje v izobraževalnih ustanovah. Ne samo na spletu, tudi v življenju. Potem bomo lahko mirni in nihče ne bo nikogar tožil, zaradi objave pihanja svečk na torti za drugi rojstni dan.

Ravnovesje je pomembno v življenju. Pri uporabi spleta, gledanju televizije, druženju, delu in vzgoji. Ravnovesje iščemo celo življenje. Nič ni samo črno in nič ni samo belo. Tudi sneg je včasih malo rumen 😉 Človek ima eno čudovito prednost, ki jo druga živa bitja nimajo. Razum. Dajmo ga sem pa tja uporabit. Drugače smo samo živali, ki hodijo po dveh nogah. Ampak to zna pa že vsaka opica!

Lp, Petra

Draga Petra, življenje me je prehitelo!

Prazniki so me prehiteli. Pravzaprav ne, prehitel me je ta nemogoč življenjski tempo. Prehitelo me je življenje. Prvič po desetih letih nismo naredili in poslali novoletnih voščilnic, spekli niti enih piškotov. Prvič od kar imam družino nisem naredila adventnega koledarja… Kdor me pozna ve, da to zame ni normalno in je znak za alarm… Po več kot tednu dni kavča, lekadolov, čaja, TVja, robcev in tečnarjenja sem danes končno vsaj toliko bolje, da strnem misli, ki se mi podijo po glavi že ves ta čas. Že nekaj mesecev imam ves čas občutek, da nekaj lovim. Dnevi so organizirani do minute, plan tedna morava s Tjažem močno premisliti in organizirati, da se ne zgodi kakšen neljub pripetljaj, ko bi kje »pozabila« kakšnega izmed otrok. Planer je postal moj najboljši prijatelj, oči taksist, mami pa podaljšek najine vzgoje in varno zatočišče za otroke med tem, ko se midva prebijava skozi dneve vsak s svojimi tisočerimi obveznostmi. Brez njune pomoči pravzaprav sploh nebi mogla imeti družine ali pa vsaj ne službe. Ampak a ni to grozno?!

Vedno sem govorila in zagovarjala mnenje, da za svoj družino želim poskrbeti sama. In ko se zaveš, da je to nemogoče, da ti v najboljšem primeru ostaneta dve uri na dan, ki jih lahko posvetiš njim, ki so ti najdražji… No, takrat je padec na realna tla kar boleč. In tako tehtam in iščem rešitve. Časa, ki bi ga porabila zase že itak nimam. Sprašujem se, kje ženske najdejo čas za kozmetičarko, masaže in razvajanja podobnih vrst, med tem, ko meni še do frizerja ne uspe priti? Pa vem, da je nujno poskrbeti zase. Samo kaj ko me čaka kup perila in pomoč pri domačih nalogah, pa spraševanje pred testom in čiščenje kopalnice. Vem, da boš rekla, da vse to lahko počaka.

In tudi čaka, dokler res ni nujno in skrajni čas. Podobno se dogaja s časom za širšo družino, prijatelje. Vse prevečkrat zvečer pretehta kavč in razvlečena pižama namesto večernega druženja. Pa vedno, in to ti veš najbolje od vseh, res vedno sem si znala vzeti čas za meni ljube ljudi. Kaj se dogaja?! In predvsem kam to pelje? Preveč informacij, preveč želja, preveč impulzov, preveč izzivov, preveč dejavnosti, preveč možnosti, preveč, preveč, preveč vsega. Občutek imam, da mi bo razneslo glavo. Toliko stvari je, ki se mi zdijo nujne in brez katerih se mi zdi, da ne znam ali pa nočem živeti. Toliko priložnosti, ki jih ne želim zamuditi, toliko ljudi, ki so navdih in zgled, ki pa vse to zmorejo. Kaj znajo oni drugače kot jaz? Je res rešitev v vsakodnevnem hitenju, v organizaciji do zadnje minute? Kje pa je spontanost, ki jo tako obožujem? Kar streslo me je zadnjič, ko je Tjaž komentiral kako je se »spontana Ana« spremenila v »splanirano Ano«. Ne! Nočem tega. Pa to ne pomeni, da nočem odgovornosti. Želim samo malo svobode, možnost za spontano kavo ali pa večer v dvoje brez, da ga je potrebno vpisati v koledar tedne vnaprej. Žal rešitve nimam. Še. Tudi seznama prioritet nisem napisala. Vem samo, da moram poslušati sebe in svoje telo. Tokrat mi je jasno pokazalo, da takšen tempo pač zanj ni sprejemljiv. Obljubljam si, da bom večkrat rekla NE. Da bom večkrat vse tisto, kar naredim za druge, naredila tudi zase. Še več bom objemala in še bolj bom hvaležna. Ne bom se primerjala z drugimi in tudi če na tisto dopoldansko kavo ne morem jaz, jo privoščim vsem tistim, ki lahko grejo. Parfum na katerega namigujem že nekaj časa si bom kupila kar sama in neskončno bom cenila vse tiste trenutke, ki jih preživim z vsemi mojimi. Svojo energijo bom usmerila v projekte, ki me napolnjujejo. PetrAna je svetla točka v tem mojem norem tempu. Projekti res terjajo svoj čas, vendar energija, ki jo dobim nazaj pa je neprecenljiva. Več vsega tega! No, verjetno je rešitev nekje vmes. Trenutno sem spočita in polna elana, tako da ko se bom spet jezila in tarnala nad obveznostmi in časom, ki ga nimam, me prosim opomni, da si preberem zgornji zapis.

Reči JA sebi je verjetno najtežja stvar, ki se je učimo celo življenje. Jaz definitivno potrebujem več lekcij, da bom zares razumela. Vendar mogoče, samo mogoče te lekcije počasi začenjajo rojevati svoje sadove…
Ana

Darila, darila, oh ta darila!

Ni naključje, da sva ravno ta mesec izvedli najin nov projekt, Izmenjevalnico igrač. December je mesec obdarovanj in brezglavih nakupovanj.  Ana je imela ponovno genialno idejo, da se na inovativen način zbere in zamenja igrače, ki jih naši malčki ne potrebujejo več. Projekt je imel dva namena. Prvi, da pred prazniki oddamo igrače in jih zamenjamo za nove, ki bi lahko postale darilo in si s tem prihranimo izlet v trgovino. Drugi (meni zelo ljubi) je bil namenjen otrokom. Da se učijo izbrati tisto, kar jim nekaj pomeni in dati naprej tisto, česar ne potrebujejo več. Učenje solidarnosti in odgovornosti. Nikoli pa si nisem mislila, da mi bo ta projekt dal toliko za misliti. Ko sva kopičili igrače in ko so ljudje nosili polne vreče družabnih iger, sestavljank, knjig in lesenih igrač, ki stanejo celo premoženje, so mi misli uhajale na vse konce. Kdaj smo postali takšni potrošniki? Kje so časi, ko smo se kot otroci razveselili kinder jajčka ali pa koščka čokolade?

Vse je postalo tako dostopno. 10 evrov je dovolj, da iz trgovine odidemo s kupom plastike, ker si jo pač lahko privoščimo. Velikokrat kupimo stvari, zato ker si jih lahko privoščimo. Sebe sem že neštetokrat zalotila, ko si ogledujem stvari, ki jih niti pod razno ne potrebujem. Ampak, če so pa tako poceni in mogoče bodo kdaj prišle prav. Kakšno neumno razmišljanje! Žalostno je postalo, da otrokom ne kupujemo več stvari, ki si jih srčno želijo, ampak se z nakupljeno kramo poskušamo odkupiti našim malčkom za čas, ki ga ne uspemo preživeti z njimi. Življenjski tempo je ubijalski. Hitimo sem ter tja, brezglavo hrepenimo po dodatnem zaslužku, nadurah, božičnicah in zadetku na lotu. Zakaj? Nam bo 50 evrov prineslo srečo? Bomo otroku kupili še en kup krame, ki bo za trenutek pogasila našo slabo vest, ker se jim ne posvečamo dovolj? Žalostno je, da se otroci daril sploh ne razveselijo več. Vsega imajo dovolj. Ko sprašujem kolegice kaj naj kupim za razne rojstne dneve ne vprašam več, kaj si mali želi, ampak česa še nima. A ni to grozno? Ta naša potreba po kupovanju pozornosti. Namesto, da bi se resnično posvetili našim nadobudnežem. Pa saj ni treba veliko. Pojdimo na sprehod, specimo piškote, preberimo pravljico, objemimo jih! To jim prižge iskrice v očeh, ne pa plastika, ki je prepotovala tisoče kilometrov in jo je izdelala premalo plačana delavka v neki odročni tovarni.

Mogoče se spomnite, ko sem lansko leto napisala blog, da imam vsega dovolj in da od sedaj naprej podarjam svoj čas. Moram priznati, da zadeva bolj ali manj funkcionira. Nečake resnično raje odpeljem nekam, kjer skupaj preživimo prosti čas, zraven pa jim podarim kakšno sladkarijo, ki jo imajo radi. Moža redno presenetim s kartami za kakšen koncert ali pa predstavo in tudi prijatelji so pogosto deležni takšnih daril. Kaj je lepšega kot koncert s prijateljicami ali pa dobra predstava z mami? Pa kino z nečaki? To so trenutki, ki bodo ostali v spominu. Čas je najdražja stvar, ki jo lahko podarimo svojim bližnjim!

Bombardirani smo z reklamnimi letaki, popusti, z občutkom, da potrebujemo številne artikle, ki se pojavijo na policah. Vem, tudi sama kdaj pa kdaj popustim pritiskom in brezglavo mečem stvari v nakupovalni voziček. Zadnje čase pa si vse pogosteje zastavim vprašanje, je nekaj kar si lahko privoščim tudi tisto, kar res potrebujem? En nakup manj je lahko odločilen za lepši jutri,tako za nas kot za druge. Pa veseli december vsem skupaj!

Lp, Petra

Draga Petra, to je bil trenutek streznitve!

Nekaj dni nazaj, ob polni luni smo se z otroki zvečer peljali na letališče po Tjaža. Nebo je bilo brez oblačka in pogled na veliko luno, ki je osvetljevala Smledniški grad je res bil veličasten. Otrokom kažem in razlagam o čudovitem razgledu zraven pa že brskam za telefonom, da bom trenutek ovekovečila, slikala, posnela… Continue reading “Draga Petra, to je bil trenutek streznitve!”

Draga Ana, tale je za vse FDV “hejterje”!

September se je začel temačno. Že celo poletje sem težko spala, kot bi nad mano visel temen oblak s strelami. In na njem je na veliko pisalo: KONČAJ MAGISTERIJ! Zaradi obljube, ki sem si jo dala je bil ta pritisk še večji. Sama sebi sem prisegla, da bom magistrirala njemu v spomin…

Continue reading “Draga Ana, tale je za vse FDV “hejterje”!”

Je človek sploh še kaj vreden? Se bomo raztrgali za j***** lučko na supergici?

Sobota popoldne. Baby center Kranj. Stojim v vrsti za plačilo in čakam. Najprej ne namenim prevelike pozornosti družini pred mano, a že čez nekaj minut zastrižem z ušesi. Moški se razjarjen prestopa pred blagajno, prodajalka se poti od nervoze, žena rdeča do ušes in dve hčerki, ki le nemo opazujeta dogajanje.

Continue reading “Je človek sploh še kaj vreden? Se bomo raztrgali za j***** lučko na supergici?”

Velika družina na pohodu! Še naključni mimoidoči so komentirali …

Draga Ana, ti se potikaš nekje po daljnem vzhodu jaz pa zbiram misli po tem vikendu. Še v sredo sva sama žurala (hvala za mini počitnice), v četrtek pa puf…in bilo nas je 6! Natovorjeni v našem kozolcu (tako ljubkovalno rečemo našemu senicu grande), s štirimi navihanci, na popotovanju do Krka. Continue reading “Velika družina na pohodu! Še naključni mimoidoči so komentirali …”