Draga moja Ana! Se spomniš konec poletja, ko sem ti pisala, da imam nenavaden občutek tesnobe? Že takrat bi morala poslušati svoje telo. Očitno je bilo to opozorilo in sredi decembra, mi je telo poslalo še enega.
Začel se mi je dopust in splanirali smo izlet v toplice. Že nekaj dni sem imela v roki mravljince. Skupaj z dr. Googlom sva ugotovila, da gre za rahlo zamašen karpalni kanal in temu nisem posvečala preveč pozornosti. Glede na mojo obliko dela (sedenje za računalnikom več kot 8 ur), je to minimalna posledica. Prišel je težko pričakovani dopust in kot ponavadi se odpeljem proti domu. Že avtu me nekaj čudno duši in misli mi uhajajo na vse konce. “Končno nekaj prostega časa!” pomislim in čudnim telesnim dražljajem ne posvečam preveč pozornosti. Dan se je dokaj ležerno odvijal, moje telo pa vedno bolj opozarjalo.
Sedim v dnevni sobi in se igram z Martinom. Takrat se je začelo. V valovih. Mravljinci, neenakomerno dihanje, izguba bistrih misli. “Ne znam več dihati!” si mislim in poskušam ohraniti mirno kri, saj sem sama doma z dveletnim otrokom. Nekako preusmerim mislim in Martinu berem neko otroško knjigo, ko pride še en val. Tokrat z vso silo. Vzame mi sapo in NE MOREM več zajeti zraka, obliva me mrzel pot, mravljinči me po desni strani telesa … V strahu stečem na balkon, da bi me mrzel zrak nekoliko zbistril. Globoko in hitro dihanje ne pomaga. Usedem se na tla v hodniku in pokličem Matica. “Pridi domov, ne morem dihat. Ne vem kaj je to!” nekako povem v telefon.
Telo je bilo v tem trenutku v popolnoma svojem ritmu. Možgani so mu ukazovali nekaj, reakcije pa so bile popolnoma drugačne. Hitro se odpeljemo do dežurne zdravnice in na hodniku čakam, da sestra odpre vrata. “Bom počakala na vrsto,” si rečem in potem kot strela z jasnega, še en val nenavadnega upora telesa. Spet mi vzame sapo, utrip podivja, obliva me in mravljinčenje se stopnjuje. Ne morem več, potrkam na vrata ambulante in rečem: “Ne morem dihat in imam mravljince. Mislim, da me bo kap!”
Takoj so mi naredili vse potrebne preiskave in diagnoza: Napada panike! Očitno se je nabralo vsega in telo je jasno in glasno povedalo svoje. Brez kompromisno sem dobila lekcijo. Točnega razloga ne vem, lahko samo iščem tiste ključne dogodke v preteklosti, ki me pripeljali do te situacije. Prilagajanje, ugajanje, vedno biti na voljo… mar niso to lastnosti, ki so cenjene pri ljudeh? Kaj pa če nas te iste lastnosti pripeljejo do lastnega roba?
In ne draga Ana, to ni katarzičen zapis o tem, kako sem zdaj ugotovila, da je življenje potrebno živeti vsako sekundo, tu in zdaj. Da slišim ptičke pet in travo rast (kar je v tem toplem decembru dejansko možno). Pojma nima kaj sledi. Korak za korakom se počasi sestavljam in iščem razloge za nastalo situacijo. Učim se reči ne in vzeti čas zase. Pišem si dnevnik in berem, veliko berem. Govorim z ljudmi in ne morem verjeti, kako pogosti so napadi panike. In ne morem verjeti, kako lahkoto ljudje jemljemo ta mini opozorila našega telesa, da smo na meji naših psihičnih zmogljivosti.
Ne vem, če bo pomagalo, vsekakor pa me nova rutina pomirja. In to je dobro. Zaenkrat nimam jasnega odgovora, vem pa, da bo leto 2020 leto sprememb, malih korakov … Tako banalno se sliši pa vendar mislim, da bo 2020 moje leto.
Z veliko ljubezni ti piše tvoja mala zmedena sestrica, ki je na pravi poti*
246 thoughts on “Vstopila sem v dežurno ambulanto in rekla, da me bo kap …”
Comments are closed.