Saj veš, da je ona eden tistih otrok, ki ti je ves čas za petami, ki ima vprašanje o vsem in ki o stvareh razmišlja tudi, ko misliš, da so že zdavnaj pozabljene ali pa da sploh niso vredne omembe. Njenih bistroumnih cvetk je mnogo, tale pa zadnja pa mi je dala močno misliti…

Zvečer se vedno pogovorimo o planu za naslednji dan in tiste dni, ko jaz zgodaj odhajam ima Ela vedno mini krizo. Vedno znova ji moram razložit zakaj je tako in kdaj bomo spet skupaj. Pa potem sprejme, čeprav vedno jasno pove, da ji ni všeč. Nekaj dni nazaj imava ob umivanju podoben pogovor in, ko ji razlagam, da grem zjutraj zgodaj in se pogajava o tem ali naj jo zbudim, da se zjutraj  vidiva ali ne, pa ona postavi popolnoma jasno vprašanje: » Mami zakaj obstajajo službe in šole in vrtci in faksi?« hitim razmišljat, kaj naj ji odgovorim ampak nič nima primerne teže v tistem trenutku. Pa jo vprašam, kaj bi si želela ona. In mi odgovori kot iz topa: »Ja, da bi bile družine skupaj celo leto«. Bam! Direktno v srce. Vsaka beseda je bila v trenutku odveč. Iskrena resnica. Boleča resnica.

Bam! Direktno v srce. Vsaka beseda je bila v trenutku odveč. Iskrena resnica. Boleča resnica.

Pa sem v naslednjih dneh malo opazovala, spraševala in raziskovala naprej. Lucu sem postavila izziv na prosto nedeljsko popoldne, naj si izbere kar želi, da bi počeli. Lahko bi izbral kino, ali bowlling, mogoče kopanje v bazenu ali pa tortico v slaščičarni. Veš kaj si želi on? Da bi vsi skupaj igrali Monopoly. Žanu je najljubša večerna čajanka ob kaminu. In Ela? Je rekla, da vseeno samo da smo skupaj. Ko sem drezala in spraševala pa je rekla, da ji je všeč če na morju skupaj plavamo, če gremo na sprehod ali pa če skupaj ustvarjamo. Verjetno ti je že jasno. Nič od naštetega ne stane niti centa. Pa kljub temu je vredno največ- naš čas.

Otroci nam res nastavljajo ogledala. Štejem si v velik plus to, da jim je skupen čas pomemben in da niso usmerjeni le v materialno. Vidim pa pri sebi še mnogo prostora za izboljšave, saj v tem šolskem letu res nisem zgleden primer mame, ki  veliko in kvalitetno preživlja čas s svojimi otroki. Letos so dobili polno zaposleno študentko, ki večino časa (bolj ali manj uspešno) manevrira med vsemi obveznostmi, ki jim ni videti konca. In ko Ela reče : »Da bi družine bile celo leto skupaj«, me zadane tja, kjer najbolj boli. Ne zavedamo se dobro tega, da naši otroci ne razumejo tekanja za nazivi, napredovanji, boljšim standardom, počitnicami v tujini, novejšim avtom… Zelo dobro pa razumejo in predvsem občutijo skupaj preživet čas, pa tudi če je to na domačem kavču, z vrečko čipsa in Srečno na vrvici po TV-ju.

Objem,

Ana