Draga Ana, prazniki tam, kamor gre še cesar sam!

Živel prvi maj! Veš, da že nekaj mesecev planirava kam jo bomo mahnili čez praznike. Top destinacija. Do Budve, da vidimo lepote Balkana še preden jih zaprejo za nas “povprečne” turiste. Plan narejen: Štart v petek ob 5.00, Martina prepričava, da je še nočka in tako bo v avtu spal vsaj do devetih. Prvi postanek Međugorje. Sledi Budva, ki jo v dveh dneh dodobra raziščemo in nadaljujemo po prelepi Jadranski obali s postankom v Dubrovniku, Makarski, Splitu, Zadru vse do Krka, kjer se ustavimo se pri mami in očiju. Vreme brez pripomb. Napoved obeta, samo še teden in šibamo.

Bližajo se prazniki, ko tam nekje v ponedeljek Matija in Martin zbolita. Klasičen prehlad. Ni panike, si rečem, do petka bomo zdravi kot ribe. V torek dobimo krasno novico, da se je naša družba povečala za še enega člana (četitke Maruša in Andrej!), zato zvečer nazdravimo in se malo poveselimo. V sredo me prime nenadna slabost. Ne znam več žurat, si rečem, ampak do petka bo itak minilo. Slabost se stopnjuje in ko se dan prevesi v popoldne bruham v loku. Študiram že, kako si bom postavila tabor v kopalnici, saj zadeva res ni nedolžna. Po nekajurnih seansah se slabotna zlijem na kavč in vsa tresoča zaspim. Noč je mirna in v četrtek se nekako sestavim za pakiranje. Dehidracija je pustila svoje posledice, vendar zberem zadnje atome moči in pakiram kovčke. Matija je popoldne že počitniško razpoložen (kako se človek ne bi veselil dopusta) in do večera smo napakirani. Zvečer rezerviram še hotele za prve tri noči (mimogrede, mi kdo zna svetovat kako je z odpovedjo rezervacije preko bookinga, so kakšni stroški??).

Komaj nama je uspelo vse napakirati. 

V glavi še enkrat preletim, če smo kaj pozabili.  Nastaviva budilko 4.30 in si voščiva lahko noč. Ob 3.00 se zbudim, sama v postelji iz kopalnice pa zaslišim znan zvok. Tokrat se je utaboril nekdo drug. Prazniki so se začeli prav nič kraljevsko tam, kamor gre še cesar sam, upam da bo konec kaj bolj obetaven. In zahvalim se v nebo, da se je vse skupaj zgodilo dve uri pred odhodom, saj samo bog ve, kakšne razsežnosti bi dosegel najin zakon, če bi se kaj takega zgodilo na 600 kilometrski poti! Naj le tako ostane 😉 Pa vesele praznike!

Lp, Petra