Draga Ana, oblil me je hladen pot. Amerike pač ne bom videla …

Ura je bila pol enih ponoči, ko sem si rekla:”To je to Petra. Amerike pač ne boš videla.”

Že septembra smo kupili karte za težko pričakovano tekmo slovenskih junakov Luke Dončića in Gorana Dragića. Za mene je bilo to nekakšno darilo za končno osvojen magistrski naziv. In kako hitro je prišlo, “dvakrat” smo šli spat in prišel je teden odhoda. Nisem vedla kaj sploh spakirati, pri nas 10 stopinj, v Miamiju bogatih 28. Vedno, ko sem odprla omaro, se mi je zazdelo, da nimam nič za oblečt. Končno mi je uspelo napokati kovček in nekaj ur pred odhodom sva želela opraviti še spletni check in. Matija začne tipkat številke leta, osebnega dokumenta in este (mednarodno dovoljenje, ki je nujno za vstop v ZDA). Nekaj časa se trudiva nato pa naju v sekundi oba prešine. Petra nima ESTE! V navalu navijaške evforije in urejanja skupinske vize za pet ljudi, sem pozabila vnesti sebe!

Oblije me hladen pot, rdečica preplavi obraz in pred menoj se zavrti film. Amerike pač ne bom videla. Konec je. Ura je pol enih, čez dve uri odrinemo in za dovoljenje je treba zaprositi vsaj 72 ur prej. Kako sem bila žalostna! Pol leta sem se veselila in očitno se je usoda odločila drugače. Kličeva na slovensko veleposlaništvo, kjer nama svetujejo naj ostanem doma, ker brez ESTE nikoli ne bom prišla na avion. Kličeva vse možne nujne številke in rotiva za pomoč. Pod mojimi prsti se v googlovem iskalniku znajdejo vsa možna vprašanja, ki se nanašajo na pozabljeno esto. Odgovor pa povsod enak. V ZDA brez odobritve ESTE NE MOREŠ! Vseeno še enkrat pošljem prošnjo in čakam. Mi bo uspelo? Bodo do našega odhoda obravnavali mojo prošnjo? Osvežujem spletno stran in čakam. V glavi se mi odvrti sto scenarijev. Potem pa, kot da bi se zgodil čudež! Esta odobrena! Navdušeno skačeva po stanovanju. Nisva mogla verjeti, da je uspelo. In tako sva se odpravil na potovanje najinega življenja. Zgodovinska tekma Dončić Dragić in odkrivanje lepot Maimija. Se nadaljuje …

Lp, Petra