Draga Ana, izgubila sem kompas!

Zadnje tedne me muči tesnoba. Kamor koli pogledam mi nekdo vsiljuje nekakšne pripomočke za boljše življenje. A ste srečni? Si želite biti fit? Imate zdravo življenje? Ste ta mesec že bili na sanjskem potovanju? So vaši odnosi toksični? Dva koraka do sreče! Še 100 dni do božiča!

AAaaaaa…. ne (z)morem več poslušati sto in enega človeka, ki mi govori kaj vse mi manjka, kaj vse moram doživeti, kaj vse moram čutiti in kaj vse si moram želeti. Včasih se zvečer uležem v posteljo in premišljujem kaj mi bolj manjka; psihoterapevt, osebni trener, motivacijski vodja, vudu mojster, joga guru ali izganjalec hudiča. Preveč je vsega! Preveč informacij, preveč vibracij in preveč umetnega ustvarjanja potreb. Na živce mi gre google voice, ki “ujame” vse naše besede in še preden vpišem ključno besedo v iskalnik že ponudi predlog. Telefon mi čestita za 10 tisoč korakov. Wauw, bravo jaz! A si vedela, da si s korakanjem lahko tudi dobrodelna? No, zdaj veš! Ura ti pove, če si dobro spal! Kmalu mi bo hladilnik govoril, kaj naj skuham! Preveč vsega …

Potem globoko vdihnem in izdihnem. Ko preletavam splet se vedno vprašam, ali resnično potrebujem to? Bo moje življenje s to investicijo dobilo večjo vrednost? Ponavadi je odgovor ne! In vem, da bo spet prišel trenutek, ko mi bodo šli vsi ti dražljaji modernega sveta milo rečeno na jetra. Kaj v resnici rabim? Terapija, ki je vedno dobra za moje mentalno ravnovesje? Rabim en ženski večer vsake toliko, rabim sprehod s svojima najljubšima fantoma, rabim topel kotiček, kjer se lahko stiskamo in prijatelje s katerimi lahko delimo in ustvarjamo lepe trenutke. Zdravi smo, mladi smo (dokaj) in ne rabimo nič več!


Imam vse kar potrebujem. (Opomnik sebi: Preberi zgornji zapis, ko te bo spet začelo dušiti!)

In draga sestrica, rada te imam 😉

Petra